Že spet dežuje. Zdaj se bo nekaj časa zdelo, da je konec sveta odložen. Ampak čaka nas za prvim vogalom. Nanj se je treba pripraviti, preden pride do njega. Pogosto se ga meša s koncem zgodovine. To je pomota. Konec sveta se mimogrede zgodi sredi mirnega toka zgodovine, ki tam zaradi visoke gravitacije naredi ovinek in gre svojo pot naprej. Zdaj ga ponovno z vseh koncev napovedujejo kot neizogibno kazen narave. To pa je propaganda. Konec sveta je razumljiv in logičen družbeni proces, v katerem so naravni pojavi škodoželjni opazovalci. Tudi se ni zgodilo prvič.
Že iz milenarističnih napovedi je to razvidno. Suše! Poplave! Viharji! Ledeniki! Epidemije! Rusi! Žito! Vse je znano. Nič od tega ni naravni proces. Vse je produkt ugodnega tehnološkega razvoja človeštva, ki od izuma ognja naprej vztrajno in v mnogih oblikah črpa toplogredne pline iz zemlje in jih lahkotno spušča v zrak.
Od kdaj je vse jasno? Vsaj od leta 1992, ko so skoraj vse države sveta slovesno oblikovale Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in podpisale prvi sporazum. Klimatske spremembe so takrat že bile neizpodbitno dejstvo, ki so mu nasprotovali samo nevedneži in uslužbenci velikih korporacij za proizvodnjo toplogrednih plinov. Že v prvem dokumentu je bilo jasno, da gre za nereverzibilen proces, zato so na začetek sporazuma napisali, da bodo poskrbeli za »prilagoditev ekosistemov na podnebne spremembe«. Kaj je bila prva skrb? »Da produkcija hrane ne bi bila ogrožena in da bi ekonomski razvoj potekal na trajnostni način.«
Od tega je ostalo samo to, da je proces nereverzibilen in da se bo treba prilagoditi. Plini bodo šli v zrak še naprej. Odločitev o gradnji 6. bloka Termoelektrarne Šoštanj na premog so denimo sprejeli leta 2004, dve leti po podpisu sporazuma. Letošnjega 29. avgusta pa so na severu Nemčije v Petershagenu reaktivirali že drugo rezervno termoelektrarno na premog, zato da bi prihranili plin in jih pozimi ne bi zeblo. Od načrtov je jasno samo to, da je treba svoj ekosistem prilagoditi novim okoliščinam. Vse moramo narediti sami.
Niz, ki pelje do zadnje sodbe pred Zlatimi vrati Jeruzalema, je jasen. Kuga, vojna, lakota, inflacija, nedosegljive cene bencina, električni mrki, prazne police supermarketov, počasen internet, racioniran toaletni papir in mrtvi telefoni. Tako bo videti konec sveta.
Kako preživeti?
Investicijski bankir v New Yorku mi je ob napovedi krize dal nasvet. »Vse, kar potrebuješ, kupi zdaj. Tudi vse, kar bi rad imel, pa ne potrebuješ, kupi zdaj.« Bil sem zadržan. Zakaj bi metal denar proč? »Ker je vse narejeno na Kitajskem in zdaj poceni. Tam se bodo stvari zapletle in potem bo vse drago.« Vse igračke, brez katerih ni mogoče živeti, je treba nabaviti v obdobju blagostanja. Velja paziti na trajnost in kupovati strojčke, ki jih zna kdo popraviti.
Zalog bencina ni mogoče delati. Zato pa je treba vedno imeti poln rezervoar in pri parkiranju avtomobil obrniti v smeri bežanja proti meji. Ko bežimo pred zadnjo sodbo, ne smemo zavlačevati z obračanjem, v avtomobilu pa mora biti med nujno opremo kockasta odeja za piknik. Tudi pri bežanju je treba imeti standarde. Ko se beži, je najbolje na mejo priti med prvimi. Bežati je treba takoj in priti čim dlje. Vprašajte Bosance, Sirce ali Ukrajince. Prvi pridejo vedno skozi. Vsi ostali stojijo v vrsti.
Kaj pa, če ni mogoče bežati? Treba je misliti na hrano in narediti zalogo. Vendar. Olje, moko in sladkor nam bodo v najhujših trenutkih prinesli Rdeči križ, civilna zaščita, Karitas ali Merhamet. Oni pridejo prvi in zadnji propadejo. Osnovne dobrine za preživetje so njihova skrb. Ampak pred moko bo zmanjkal luksuz. Takoj je treba v najdražji supermarket in nabaviti vse ta dobre trajne konzerve, pakete izbrane kratke pašte in špagetov, vakuumiran parmezan, oljke in oljčno olje, inčune, kapre, v steklo vloženo paradižnikovo omako in zajčjo pašteto. Tudi zamrznjene škampe in školjke, vendar ne preveč, ker bo prej ali slej šla elektrika. Ob koncu sveta jemo konzerve.
Socialisti bodo svoje zadnje počitnice v Turčiji izrabili za kratek obisk Egiptovskega bazarja v Istanbulu. V kleti prodajajo iranski kaviar iz Kaspijskega morja. Boljšega na svetu ni. Beluga, asetra in sevruga. Vsaj dve škatli vsakega. Vakuumirajo jih za na letalo. Če je treba jesti konzerve, z iranskim kaviarjem ne moreš zgrešiti.
Zaradi imidža je treba ravnati trajnostno. Vse sadje in zelenjavo, ki je še okoli, je treba vložiti. Hruške in zadnje breskve v 60-odstotni avstrijski rum z nekaj žlicami sladkorja. Sredi najhujše zime ob mrzlih radiatorjih nič bolj ne vrne optimizma premrlim ročicam kot odpiranje lončka za marmelado, v katerem so koščki breskev v rumu. Mrtvi vstanejo. Kar je ostalo paradižnika, ga je treba takoj prekuhati v omako in skriti v temo. Za božič bomo jedli špagete. Lažje bo gledati v noč, če bo iz kozarca zadišalo poletje.
Najprej bo zmanjkalo baterij. Takoj za njimi pa alkohola. V stiski se da vodko kuhati tudi iz dateljnov, šampanjec pa variti iz organskega stoodstotnega grozdnega soka. Tako obupanci delajo v Savdski Arabiji.
To so osnove. Če vse propade in se ob zadnji sodbi znajdemo na levi strani Zlatih vrat, se je nujno treba pririniti na desno k stopnicam gor. Ob koncu sveta svetovni nazor ne šteje prav veliko.
