Potem sem se zamislil.

Po eni strani je tako močno izražena skrb, da se kateremu koli otroku, le da ga dosežejo izdelki razvitega sveta, ne bi zgodilo kaj slabega, bog ne daj, da bi se zadušil. Po drugi strani pa ne le popolna brezbrižnost ob umiranju otrok zaradi naravnih nesreč in okoliščin, kakršne so na primer lakota in bolezni, ampak prevladujoča brezbrižnost ob načrtovanem množičnem ubijanju otrok v domnevno civiliziranem okolju.

Domnevam, da so Združene države Amerike najboljši primer take dvoličnosti. Verjamem, da je na ladjah, ki dovažajo humanitarno pomoč v Gazo, vse polno izdelkov, na katerih lahko starši preberejo taka opozorila. Če sploh še imajo žive otroke. Ne vem, koliko je pri proizvajalcih sočutja in skrbi zanje, zdi pa se, da so tovrstni napisi predvsem posledica strahu pred morebitnimi tožbami, ki utegnejo doleteti podjetja in jih spraviti v finančne težave. Ameriška sodišča znajo biti pri tem neusmiljena in milijonske odškodnine niso redkost.

A na pametnih bombah, ki jih ista država že leta dobavlja Izraelu, ni nikjer prebrati svarila, da utegnejo škodovati otrokom. Prav tako na bombah ni najti nalepke z najpogosteje upodabljano sliko angela varuha, ki razprostira krila in roke nad dva otroka ob robu prepada, da ju obvaruje vsega hudega. Pa je Bog tako vsakdanje prisoten v vseh govorih Američanov, od političnih nastopov do večernih obrokov, ob katerih se snide vsa družina. V Gazi ga očitno ni, tudi angelov ne.

V spomin mi pogosto pride pogovor med nuno in majhno deklico iz filma, katerega naslov sem pozabil. Med drugo svetovno vojno nune skrijejo judovske otroke v samostan. Mala deklica dolgo molči, potem pa nuni le pove, da je Bog pobil njene starše, brate in sestre. Pretresena nuna odvrne, da Bog ne ubija, Bog ljubi in pomaga. Po krajšem molku deklica reče – prosim te, ne povej Bogu, da sem tukaj.

Kako pa je z otroki pri nas, v Sloveniji, kjer ni vojne?

Tudi tukaj v zadnjem času iz krajev, kjer naj bi bilo največ Boga in angelov, prihaja ocena, da z otroki ravnamo preveč prizanesljivo. Naj si za trenutek izposodim imenitno poimenovanje tržaških fašistov, ki jih je pokojni novinar Igor Gruden označil za italijanske specialiste za mednarodno pravo, ko so zahtevali vrnitev slovenskih krajev tja do Logatca Italiji. Prav take specialiste za kazensko pravo, kriminologijo in mladoletnike imamo po novem v naši krščanski stranki NSi. Če Tonin resnične strokovnjake, kakršna je prof. dr. Mojca Plesničar, daje v narekovaje, da bi jih razvrednotil, Vida Čadonič Špelič pa z obilico veterinarskih izkušenj izumlja zapor za štirinajstletnike, je težko pričakovati, da bi otroci imeli Boga ali angele na svoji strani.

Pa tudi od lokalne politike ni pričakovati česa boljšega. Ribniški župan je simbol nečesa, ob kar se je spotaknil celo ob mnogo krivicah pregovorno molčeči varuh človekovih pravic. Dokler ne bodo Romi spoštovali zakonov, lahko pozabijo na vodo. Tako jih je podučil Samo Pogorelc in v svetopisemski jezi odrekel osnovno pravico vsem kar počez, enako ničesar krivim otrokom, malčkom, ki bosi gazijo po umazaniji in za katere je to normalen svet, saj drugega ne poznajo.

Kako elegantno se je sklicevati na spoštovanje zakonodaje pri ljudeh, ki so na obrobju in brez kakršne koli družbene moči. Če gre za kršitve, kakršne župan očita Romom, da je namreč nedopustno graditi na kmetijskem zemljišču, zaradi česar je nemogoče, da dobijo vodo, naj se spomni podobnih primerov. Ljudje z veliko politično močjo, kakršen je primeroma Vitoslav Türk, so dočakali spremembo zakonodaje, ki je legalizirala njihovo razkošno, a dotlej črno gradnjo. Nič slabše se ni godilo poslancu Branku Simonoviču. Tudi sodnica Tina Benčič je dolga leta živela v hiši, zgrajeni na črno. Njo je doletel vsaj disciplinski postopek. A nihče od njih ni bil brez vode.

Ko je pred leti predsednik Drnovšek poskušal reševati romsko družino, sem zapisal, da so ga vaščani, ne romski, ampak tako imenovani civili, nagnali kot zadnjega cigana. Glede na odnos do njega seveda pisano z malo.

Pa se za konec vrnimo k otrokom. S krščanske strani so pravkar doživeli pogrom. Nikjer ni bilo Aleša Primca, ki bi ugotovil, da gre zanje, kot ni opazil tisočih palestinskih, ki jih ni več. Tistih v Gazi ni opazila niti Nova Slovenija. Če pa ostanemo pri naših domačih, kolikor smo si enotni v tem, da so tudi romski otroci naši, pa očitno velja naslednje. Najenostavneje je kaznovati otroke. Tako dokazujemo, da so za svet, kakršnega ustvarjamo odrasli, nesporno krivi in odgovorni oni.

Naj končam z mislijo srca in vesti Radia Beograd, Duška Radovića, ki se je, dokler je bil živ, vsako jutro oglašal svojim rojakom s kakšno mislijo. Tako je rekel: »Vi le tepite svoje otroke. Oni zaradi tega ne bodo prav nič boljši, ampak vam bo veliko lažje.«