‘Koliko lahko še traja?« je vprašal Thomas Buddenbrook ob mamini smrtni postelji. »Absolutno nemogoče predvideti,« je odgovoril zdravnik. »Vaša gospa mama nas lahko zapusti v petih minutah ali pa lahko živi še ure in ure ...« In trajalo je ure in ure. Mama si je želela uspavalo, želela si je lek. Ničesar ni dobila. Njena volja ni igrala prav nobene vloge. Zdravniki so točno vedeli, kakšna je njihova dolžnost. Treba jo je bilo ohranjati pri življenju do zadnjega trenutka: uspavalo bi takoj povzročilo predajo duha, brez upiranja. Na koncu boj ni bil več za življenje, ampak za smrt. Elisabeth se je počasi, zelo počasi dušila. Hirala je, drugi so sedeli okrog postelje in gledali. Stara gospa je v deliriju zagotavljala umrlemu možu in drugim preminulim sorodnikom, da bo kmalu z njimi, da bi že prišla, vendar še ne more. Zgodba se vleče, postaja vedno bolj mučna. Ne moreš se izogniti krču v želodcu. Thomas Mann opisuje Elisabethino smrt v krutem realizmu in bralcu prav nič ne prizanaša. Spoštovati je bilo treba družbene norme, verska prepričanja in zdravniško prakso. Umreti ni bilo lahko in predvsem ni bila svobodna izbira. Samo Bog je lahko določil trenutek zadnjega vzdiha. V tem času si je vredno ponovno prebrati deveti del Buddenbrookovih.

Pametno se je vprašati, ali moramo svojo pot res prehoditi do konca ali pa se lahko odločimo drugače, ko imamo dovolj, ko so bolečine presegle mejo razumnega in ko življenje nima več nobenega smisla. Razprava je odprta že desetletja in vsake toliko se pojavi tudi pri nas. Ko se to zgodi, je splošen vtis, da ta debata ni ravno zaželena in da je razumljena kot nevaren pojav. Nemudoma se oglasijo moralne avtoritete in eksperti, ki razlagajo, da smeri razvoja slovenske družbe sledijo drugim kažipotom, kjer svobodna volja posameznika ni pomembna, ker obstajajo že druge rešitve. Paliativna oskrba je pač za nas več kot dovolj, kvečjemu jo je treba bolje organizirati. Paternalističen odnos z vedno istimi refreni: ščititi je treba narod pred njegovimi samomorilnimi težnjami, take rešitve posnemajo nacistično zakonodajo, silijo starejše osebe k samomoru, rešujejo probleme pokojninske blagajne, spodbujajo trgovino s človeškimi organi itd. Dušebrižniki skušajo dopovedati, da naj Slovenci ne bi bili dovolj zreli, da bi sami odločali o svoji smrti. Braniti jih je treba pred »degeneracijo«, ki prihaja z zahoda in je nesprejemljiva za naše družbene navade in narodne običaje. Naj to imajo Nizozemci, Belgijci, Kanadčani, Švicarji … mi tega res ne rabimo.

Res tega ne rabimo? Odgovor je odvisen od naših verskih in etičnih prepričanj. To velja tudi za splav in druge teme, ki posegajo v naš moralni okvir. Večni spopad med liberalci in konservativci ter med liberalci in kolektivisti. Eni misijo, da je pomembna individualna svoboda, drugi da sta pomembnejša moralna drža in družbeni interes. In vendar: na koncu gre samo za svobodo. Skratka, svoboda, da se nekdo zavestno odloči za stvari, ki ne sodijo med tvoje moralne vrednote. To pa ne omejuje tvoje svobode, da se ravnaš po njih. Treba je biti še bolj jasen: če misliš, da je tvoje življenje v božjih rokah, se boš prepustil usodi; če si prepričan, da je splav umor, se ne boš odločil zanj; če meniš, da je edina možna zakonska zveza tista med moškim in žensko, se pač ne boš poročil s partnerjem istega spola. Treba je pustiti možnost izbire. S tem imamo problem. Slovenska družba teži k enotnosti, ne mara izstopajočega vedenja, še manj posebnežev. Iritira jo že ženska, ki v skladu s svojim verskim prepričanjem nosi naglavno ruto. Splošno stališče je, da bi se le morala prilagoditi. Za svobodo gre, tudi pri naglavnih rutah.

In zdaj imamo nov predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V parlamentarno proceduro je prišel s podpisi volilcev. Pobudniki poudarjajo, da ima njihovo besedilo vse potrebne varovalke. Temeljita razprava v državnem zboru bi lahko to preverila in jih po potrebi okrepila. Vejice so pomembne, še posebno pri tako delikatni temi. Glavni cilj pa mora biti predvsem omogočiti prebivalcem svobodno izbiro v razumnem času. Če gledamo politično karto Slovenije, ne bi smelo biti težav. Pogum za uvedbo takih zakonov ima načeloma v svetu prav leva sredina. Slovenija jo ima na oblasti, in to s prepričljivo večino. Družbena klima je spodbudna, javnomnenjske raziskave kažejo, da bi si slovenski državljani želeli regulacijo področja. Torej lahko računamo, da bo zakon hitro sprejet? Verjetno ne. Razprava o predlogu utegne biti zelo mučna. Že prvi koraki kažejo, da bi vladajoča koalicija z veseljem potisnila zakon pod preprogo in se z njim najraje ne bi ukvarjala. Tipična drža domače levosredinske politike. Tako je bilo pri izbrisanih, družinskem zakoniku, migrantih in drugih etičnih temah. Ne gre se čuditi. Korenine tega ravnanja velja iskati v politični zgodovini naše dežele. Pri tem nam pogled zbistri Marta Verginella oziroma citat iz njene knjige Meja drugih. Med obema vojnama je veliko Slovencev iskalo zatočišče pred fašizmom v takratni kraljevini Jugoslaviji. Zanimivo je njihovo razmišljanje o slovenski in jugoslovanski stvarnosti. Tržaški socialist Rudolf Golouh se je zatekel v Ljubljano. Hitro je ugotovil, da je v slovenski prestolnici vse enolično: »Klerikalci so klerikalci, liberalci so klerikalci, socialisti so klerikalci. Vsi so klerikalci.«

Bržčas bomo kmalu imeli dokaz, da se ni kaj dosti spremenilo.