Pri Karlu za upanje, da se prebije v parlament. Upanje, da ga bodo mediji še imeli za klovna, ko jim bo s svojimi izjavami dajal smisel in sočnost. Upanje, da se mu v kratkem pridružijo vsi tisti, ki prav tako potrebujejo to drogo. Vsi tisti, ki so jo že poskusili in na neki način ne morejo brez nje. V tem je lahko Erjavčeva zmagovalna karta. Tistih, ki potrebujejo drogo, je vedno več. Vedno več je tistih, ki so spoznali, da brez politične droge težko preživijo. Da jim dnevni odmerki dajejo smisel, poslanstvo in upanje.
Politična droga je nevarna. Čezmerno uživanje vodi v zasvojenost in izgubo občutka za realnost. V tem tiči vzrok za to, da se vsem, ki pridejo v politiko, na neki način malo zmeša. Predvsem tistim, ki prilezejo na sam vrh. Naenkrat sebe in druge vidijo v drugi luči. Tisti drugi so zdaj že ponarodela amorfna gmota. Testo za mesenje. Drugorazredna falanga volilcev. Naslovniki, ki morajo kupiti vse, kar pride od tistih na vrhu. Tako nujno pride do podcenjevanja in v nekaterih primerih celo do tega, da se kdo dela norca. Je Robert Golob res mislil, da mu bo ta amorfna gmota z mediji na čelu verjela, da ne zna uporabljati dvojine? Odgovor je pritrdilen. Politična droga deluje na točno takšen način. Ne dovoljuje več nobenega dvoma. Vse, kar izjavim, drži kot pribito. Če vi vidite nelogičnost med mojo prvo in drugo izjavo o poznavanju Tatjane Bobnar pred volitvami, je nekaj narobe z vami. Če bi Robert recimo rekel, da mu je žal, ker ga ne razumemo, da mu moramo pač oprostiti, ker je malo zamešal datume, oziroma da je v politiki pač tako, da se veliko zgodi za zaprtimi vrati in se o tem ne govori, še več, da celo sam pozabi, kdo je bil za zaprtimi vrati z njim, bi pač zamahnili z roko in rekli, da je v politiki pač tako. Zdaj pa se le čudimo, kako politična droga deluje na retorične sposobnosti zasvojencev.
Droga ima ogromno stranskih učinkov. Prvi stranski učinek je izguba zaupanja. Uživalci postanejo izolirani. Sumničavi do okolice. Prepričani so, da jih obkrožajo osebki, ki nimajo dobrih namenov. To pri mnogih uživalcih politične droge pelje v paranojo. V občutek stalne ogroženosti in v to, da v vsem vidijo zaroto. Vsi so se zarotili proti njim. Celo tisti, ki merijo javno mnenje in priljubljenost politikov. Že dobrih 30 let nekateri osebki živijo s paranojo, z občutkom, da so vsi mediji in novinarji proti njim. Proti njim so tudi takrat, ko jim jedo iz roke in se jim klanjajo do tal. Zasvojenci v tem vidijo lažno lojalnost in so prepričani, da je zadaj neka igra. Skratka, zasvojenost vodi v zamegljen pogled. Nič ni več kristalno jasno, temveč je vse malo zablurano. Vse je dvoumno in ravno zaradi tega je prisotna stalna grožnja. Grožnja, da bodo izgubili status.
Drugi stranski učinek je prepričanje uživalca, da je na političnem vrhu zaradi svojih izjemnih sposobnosti. Prej ko slej vsi, ki so zasvojeni s politično drogo, začnejo verjeti, da so geniji, da je njihova beseda čisto zlato, da so najboljši v vsem, kar počnejo. Ne potrebujejo več nikogar, ki bi jim svetoval, ker sami tako ali tako vedo več kot tisti okoli njih. Preslišijo opozorila in verjamejo, da bodo večno na vrhu.
Tretji stranski učinek pa je potreba po vedno večjih odmerkih. Odvajanje ne pride v poštev. Prej obratno. Hočem vedno več politične moči, hočem odločati o vedno več stvareh in vplivati na vedno več podsistemov. Banalno rečeno: mnoge uživalce zanese v avtokratske vode. Poti nazaj ni več.
To se dogaja tudi preko luže. Donald Trump je velik zasvojenec. Če ste ga zadnje mesece gledali na predvolilnih srečanjih, ste opazili nekakšno posebno držo. Kot da ni prisoten. Vzbuja občutek, da kar malo lebdi nad množico in jo usmerja. Da je v posebnem stanju političnega transa, ki ga lahko proizvedejo samo veliki odmerki politične droge. Ali pa ravno nasprotno. Vse se lahko dogaja zaradi kritiziranja. Abstinenčnega stanja, ko nisi na vrhu in te razjeda po dolgem in počez. Pomanjkanje politične droge je najhujša oblika eksistence tam čez lužo.
In na mestu je vprašanje: je za svet bolje, da Donald Trump zmaga ali izgubi? V bistvu je za svet vse skupaj nepomembno. Ne gleda na to, ali zmaga Kamala Harris ali Donald Trump, bodo Združene države Amerike še vedno hotele krojiti svet po lastni podobi. Menjavale bodo režime po svetu, spodbujale konflikte in iskale svoje ekonomske interese po vsej zemeljski obli, dobavljale orožje agresorjem in preprečevale sprejemanje resolucij, ki bi kogarkoli prizadele. In oporekale mnogim volilnim rezultatom ter nepriznavale demokratično izvoljene vlade. Kot bo lahko Donald naredil v naslednjem tednu, če slučajno izgubi.
In nenazadnje: že zdavnaj je bilo ugotovljeno, da volitve ne prinesejo ničesar. Namreč, če bi volitve res prinašale spremembe, verjemite, da bi jih že zdavnaj prepovedali ...
