Nedavno se je, na primer, zapletel pri dokazovanju, da mu kritiki po nemarnem očitajo protislovnost v izjavah, v katerih se je opredeljeval do nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nesojenega generalnega direktorja policije Boštjana Lindava. Očitkov o vmešavanju v delo policije se je, kot je znano, branil takole: »Preden sta bila oba imenovana, tako ministrica kot tudi direktor policije. Jaz sem jih takrat prvič spoznal. To je bilo 31. maja. Dan pred imenovanjem.« Ko so ga novinarji soočili s to njegovo izjavo, se je poskušal izmotati, češ da je šlo za lapsus pri uporabi dvojine, ker da Primorci »zelo slabo« uporabljajo dvojino. Takole se je popravil: »Zato sem v tej oddaji, ko sem govoril o njej (Tatjani Bobnar, op. a.) in Lindavu skupaj, uporabljal dvojino. Da sem se z njima spoznal. Mišljeno je bilo na gospoda Lindava. Nenazadnje sem za Tatjano Bobnar en teden pred tem sestankom vložil kandidaturo za ministrico. Upam, da ne mislite, da sem vložil kandidaturo za ministrico za nekoga, ki ga nisem poznal.«

Ne, ne mislimo, da Golob svoje bodoče ministrice dan pred imenovanjem še ni srečal. A njegovo znova polpismeno izmotavanje vseeno zveni podcenjujoče. Prvič, izobraženi Primorci, med katere naj bi sodil tudi predsednik vlade, znamo uporabljati dvojino. Vemo, da različni govorni položaji zahtevajo uporabo različnih socialnih jezikovnih zvrsti. Za šankom ​»​gremo v gozd po gobe«, ko gre za govorni položaj, ki zahteva uporabo knjižnega jezika, recimo javni nastop, »greva v gozd po gobe«. Drugič, Golobovo sklicevanje na dvojino je, milo rečeno, trapasto. Če bi namreč v svoji prvi izjavi namesto množine uporabil dvojino, bi bila izjava še vedno neresnična. V tem primeru bi pač sporočil, da JU je spoznal dan pred imenovanjem.

Napake, slovnične, pravopisne, slogovne, delamo vsi. Zato so razumljive in opravičljive tudi tedaj, ko jih naredijo utrujeni ali retorično ne najbolj spretni politiki. Nerazumljivo in neopravičljivo pa je, če ti napake ne priznajo, ampak arogantno navržejo nekakšno pojasnilo, pa če pije ali ne pije vode. Kot da sploh ni več važno, kaj govorijo, kaj sporočajo. Kot da so v igri »večje«, »pomembnejše« stvari.

Kaj naj si, denimo, po obisku Goloba v Beli hiši mislimo o njegovem odmevnem nastopu na zasedanju generalne skupščine OZN v New Yorku konec septembra? Je bilo tisto tolčenje po govorniškem odru in odločen poziv Netanjahuju, naj takoj ustavi vojno, zgolj teater? Se je državni sekretar Vojko Volk med Golobovim nastopom nervozno režal zato, ker je premier prekoračil še »dovoljeno« kritičnost do Izraela in njegove glavne financerke, Amerike? Kakorkoli, Golob si je tedaj s svojim odločnim zavzemanjem za žrtve pomorov v Gazi prislužil točke spoštovanja. Priznam, za hip sem pomislila, da slovensko vlado vodi načelen politik.

A glej, po Golobovem torkovem obisku pri ameriškem predsedniku Bidnu v uradnih odzivih in v intervjuju, ki ga je dal dopisniku nacionalke, ni bilo slišati niti besede o tem, kaj je, če je, povedal predsedniku Bidnu o Gazi, natančneje, o slovenskih pogledih na ameriško vlogo pri genocidnem iztrebljanju Palestincev. Je rekel tudi Bidnu: Stop this war now! Ustavite to vojno takoj! Je nemara vsaj potapkal s prsti po dragoceni mizi v prelepi ovalni pisarni? Nekako se zdi, da ne. Interesi first, bi rekli po trumpovsko. Mi vam obljube glede Westinghousa, vi nam sodelovanje v pomembnih tehnoloških projektih. Gaza, hm, pa ni naš problem.

Ob tem se postavlja vprašanje, zelo podobno kot v Ameriki, v imenu čigavih interesov politični razred žrtvuje načelnost in doslednost. Vseh ljudi ali zgolj odtujenih centrov moči? Tudi zato ne gre pozabiti na nenavadno desno-levo španovijo ob zdaj že proslulem projektu posvetovalnega referenduma. In na sramotno referendumsko vprašanje: Ali podpirate izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo? Jasno je namreč, da jedrska koalicija, z izjemo Levice, ki je referendumu ves čas nasprotovala, ob popolnem umanjkanju analiz nikakor ni mogla in ne more zagotoviti, da bo JEK 2 zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo. Saj ne ve, ali ga bomo sploh lahko zgradili. Vprašanje bi bilo vsaj do neke mere pošteno, če bi zapisali, da NAJ BI prinesel stabilno oskrbo z električno energijo. V pogojniku torej. Gotovost, ki jo izraža drugi del referendumskega vprašanja, je bila skratka zaigrana, sfejkana. Kajti jasno je, da si vsi želimo stabilne oskrbe z energijo.

Po enaki logiki bi se vprašanje lahko glasilo tudi takole: Ali podpirate odločitev, da se odrečemo izvedbi JEK 2 in v ta namen zmanjšamo potrebe po energiji, se preusmerimo na manj potratne industrije ter se osredotočimo na alternativne vire energije? Težava je v tem, da ta hip tudi na to vprašanje ne bi mogli odgovorno odgovoriti. Kaj je torej rešitev? Politika bi za nekaj časa morala pozabiti na referendum. Tak ali drugačen. Osredotočiti bi se morala na mukotrpno, strokovno, dialoško iskanje vseh potrebnih podatkov, nato sprejeti odločitev in zanjo prevzeti vso odgovornost. Referendum pa bi bil zadnji in ne prvi korak.