Samoumevno je vendar, da je juha, ki se je skuhala pod svobodnim soncem globalnega prostega trga, prevroča zgolj za revni del sveta, medtem ko lahko bogataši na veke vekov žrejo, kolikor morejo, kajti z nekaj kockami arktičnega ledu, ki ti ga s hitro pošto dostavijo na dom, se še tako vroč krožnik spremeni v osvežujoč gaspačo, fino zmes, ki se prileže zlasti ob rekordnih poletnih temperaturah s sušo.

Bogatunska perverznost nima meja, a prav isto je z neumnostjo: medtem ko se trese gora in rojeva miš, nam čas polzi med prsti kot puščavski pesek, globalna srečanja, na katerih naj bi odločali, ali je na zeleno-modrem planetu Zemlja še vredno živeti ali ne, pa z nebrzdano odkritostjo, ki meji na prostodušnost, kažejo na to, da velik del tega sveta zeleno-modri planet razume kot vir zaslužka, pri čemer namerno ignorira, da si ga v resnici nikoli ni in nikoli ne bo zaslužil.