»Glede bistvenega okrog vojne v Ukrajini se strinjamo v EU, in tudi s Kučanom in Türkom ali Spomenko Hribar.«
Tanja Fajon
Zunanja ministrica Tanja Fajon je bila v intervjuju za Mladino (16. junija 2023) prepričana, da je bistvo vojne v Ukrajini želja po miru in da se o tem strinjajo vsi: vladna politika, EU, pa tudi podpisniki pisem Kučan, Türk in Hribarjeva. Vojno tako spremeni v metaforo – za mir. Če ima zunanja ministrica prav in je bistvo vojne želja po miru, kaj je potem bistvo miru? Želja po še večjem miru oziroma zoperstavljanje ne-miru, nasilju in vojni? Želja po miru je pomembna, vendar ne po kakršnem koli miru. Po miru, čigar bistvene sestavine so želja po svobodi, neodvisnosti, varnosti, spoštovanju, volja do odpora, pripravljenost ultimativnega žrtvovanja. Zavzemanje za takšen mir zahteva več kot retoriko, zahteva delovanje v prid miru, v najtežjih okoliščinah tudi vojaško. To razumejo tudi Združeni narodi. Pravica do samoobrambe je zapisana med temeljne pravice držav članic. Nekoč davno smo se v šoli učili, kako so po pristopu Kraljevine Jugoslavije nacističnemu trojnemu paktu v Beogradu potekale množične demonstracije s slogani »Bolje rat nega pakt« (Bolje vojna kot pakt) in »Bolje grob nego rob« (Raje grob kot suženjstvo).
Bistvo vojne, po katerem se vojna razlikuje od preostalih družbenih stanj, je dominantna uporaba organiziranega nasilja za doseganje ciljev. Nekoč zgolj fizičnega – vojaškega, danes tudi nasilja vseh preostalih zvrsti – mentalnega, informativnega, ideološkega, kulturnega, rasnega, spolnega, ekološkega, tehnološkega ... Hibridnost sodobne vojne, katere izrazit primer je prav vojna v Ukrajini, je koktajl nasilja. Vojne v Ukrajini ne vodijo samo vojaki z uporabo spektra orožij, od trofejnega do visokotehnoloških AI-sistemov. Halina Kruk, ukrajinska pesnica, se v tej vojni bori »v zadnji bojni vrsti« z ukrajinskim pesniškim stihom zoper rusko kulturno dominacijo (Sobotna priloga Dela, 17. junija). Temeljni vzrok za rusko agresijo ni Ukrajina, niti ne Nato, Evropa in ZDA, temveč ruska politična patologija – avtokracija, ki se hrani z zunanjim sovražnikom, nas pouči ruska politologinja Jekatarina Šulman (Ruski Hitler šele prihaja na oblast, Sobotna priloga Dela, 17. junija).
Na mednarodni ravni ministrica vidi številne poskuse in posredovanja, kako končati ta konflikt. Posebni kitajski posrednik, veleposlanik Li Hui, poziva Zahod, naj prekine konkretno vojaško pomoč Ukrajini. Skupina afriških voditeljev meni, da bi ukrepe za krepitev zaupanja utemeljili na ukrajinski odpovedi delu njenega ozemlja. Ameriška administracija baje razmišlja o korejskem modelu vzpostavitve demilitarizirane cone. Verjetno je tudi o tem tekla beseda na srečanju šefov dveh diplomacij v Pekingu. Turški predsednik Erdogan predlaga mednarodno preiskavo, kdo je razstrelil jez Nova Kahovka. Ob sprejemu skupine afriških voditeljev je Putin ponovil ruski interes za vzpostavitev za Rusijo pravičnega miru z Ukrajino. Za Ukrajino bi to bil kartaginski ali versajski mir – mir, po katerem poraženka (Kartagina v času rimskega imperija, Nemčija po prvi svetovni vojni) plača drakonsko ceno za svoj vojaški poraz. Ne preseneča, da Zelenski ni za takšen mir.
Ukrajina se je pred Natovim vrhom v Vilni odločila, da sproži – kot pravita ona sama in svet – protiofenzivo. Pokazati mora, da zahodna pomoč deluje na bojnem polju. Vendar za razliko od ofenzive prejšnje poletje boji ne potekajo spektakularno. Po zrušitvi jezu Nova Kahovka jih poročevalci s terena opisujejo kot tragično ponavljanje vojskovanja v rovih vzdolž tisočkilometrske fronte. Putin razkazuje uničena nemška in ameriška oklepna vozila in cinično opozarja, da bo takšno usodo doživela tudi preostala zahodna vojaška pomoč. Videti je, da ga ukrajinska ofenziva ne skrbi. Resnica ali poker face? Bojne aktivnosti vzbujajo občutek nekakšne agonije. Ne napadalec ne branilec ne zmoreta dosegati jasnih vojaških ciljev. Hkrati pa nam kaže, da bi se vojna brez vojaške pomoči Zahoda za Ukrajino že zdavnaj končala »pravično za Rusijo«. Niti vsa dosedanja pomoč morda ne bo dovolj, da se vojna konča tudi »pravično za Ukrajino«.
Če te temeljne premise geopolitike in geostrategije zunanji ministrici in posledično aktualni vladi niso jasne, nimamo možnosti, da bi nam mesto v varnostnem svetu prineslo tako želeno verodostojnost. Prepoznavnost morda. Prepoznavnost zatiskanja oči pred realnostjo in krutostjo časa, v katerem živimo, ter neustavljive želje po ugajanju vsem, doma in po svetu. Takšno vsegliharsko stališče naše diplomacije je daleč od realnosti. Ministrica je kmalu po prevzemu dolžnosti najavila, da Mladika razvija ideje, kako priti do miru ali vsaj pripomoči k miru v Ukrajini, ki jih bo obelodanila, ko bo ocenila, da je za to napočil primeren čas. Naš mandat v varnostnem svetu Združenih narodov ne bi mogel biti bolj primeren čas. Vojna je v resnici binarni sistem: 0 – 1, zmaga – poraz, življenje – smrt, uničenje – ustvarjanje, svoboda – nesvoboda. Vmes pa je nešteto odtenkov, ki omogočajo pot iz vojne v mir ali vsaj premirje. Ukrajina je dejansko zgoščena prispodoba vojne. Mir je njen, na žalost, od realnosti še vedno oddaljen ideal.
