Blejski strateški forum, od katerega si je vlada obetala »utrditev položaja Slovenije v mednarodnem okolju«, kot temu radi rečejo, je bil tak dvojen fiasko, da se je Golob zasmilil sicer često neprijaznim SDS-ovcem. Zdaj vemo, kdaj se čutijo povezane.
Robert Golob in Tanja Fajon imata resen problem: obupno slabo presojo o tem, kaj so slovenske izkušnje in tabuji. Ljudje niso pozabili leta 1991, ne poskusa zasedbe, ki so ga izvedli naši tedanji sodržavljani, ne strahu, žrtev, krvave vojne, ki se je preselila onstran meje, in tudi ne napak, ki jih je naredila slovenska politika. Ta izkušnja je v miniaturi identična tisti, ki so jo Palestinci doživljali od ustanovitve Izraela naprej.
Na katerem desničarskem zelniku je torej zrasla ideja, da je treba na forum povabiti nekdanjo izraelsko zunanjo ministrico Cipi Livni, bi bilo morda zanimivo izvedeti, a to v ničemer ne spremeni dejstva, da je šlo za skrb vzbujajočo neumnost. Za »dialog različnih mnenj«, s katerim je ministrica Fajon upravičevala povabilo, bi lahko povabili veliko Judov, ki nimajo umazanih rok, ki vedo, da Izraelu vlada popolni norec, čigar žrtve so tudi oni, in jim je popolnoma jasno, da gre za genocid Palestincev, kršenje temeljnih človekovih pravic in humanitarno katastrofo. To bi bil zanimiv dialog. Tako pa je morala zadevo pojasniti predsednica države Nataša Pirc Musar: »V goste ne vabiš nekoga, ki zanika mednarodno pravo.«
A to še ni vse, relativizacija je šla še v drugo smer: vzvišeni komentar Tanje Fajon o protestnikih, ki da imajo sicer pravico protestirati, a bi bilo bolje, če bi šli poslušat »zanimiv dialog« z Livnijevo, je nezaslišano poniževanje točno tiste civilne družbe, ki jo je spravila na oblast. Tiste, ki je od izbruha covida naprej detektirala in razgalila vse anomalije in zlorabe prejšnje vlade ter ustvarila pogoje za njen volilni poraz. Tiste, ki je zahtevala priznanje Palestine, ker je bolj kot vlada razumela, kaj se dogaja. Zvajanje civilne družbe na okrasek ob jezeru, ki ima pač čas mahati s transparenti in ki tako in tako vedno nekaj nerga, je zato politična slepota in skrajna nedostojnost.
No, tudi to še ni vse. Na Bledu dialogov kar še ni bilo konec: po prisrčnem pozdravu sta dialogizirala tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in Robert Golob. Tudi tu ni šlo gladko.
Golob se je namreč v poletu poniglavosti odločil, da ne bo upošteval njenega navodila, da naj vlade EU za položaj komisarjev predlagajo dva kandidata, žensko in moškega. Predlagal je le enega, moškega. In ja, tako je naredila večina premierjev, izjema je bila le Bolgarija – toliko, da bo jasno, kako si enakost predstavlja ta moški EU-cvetober, ki odloča o našem življenju.
Ta demonstrativna mačo oholost mu je seveda nato v obliki kupčka govna priletela nazaj, naravnost v njegov blejski nasmeh: njegov kandidat Vesel po mnenju von der Leynove ni dovolj kompetenten.
Je bil torej Tomaž Vesel žrtev Golobove neumnosti, tega abotnega posmeha ne le legitimni zahtevi von der Leynove, ampak predvsem slovenskim državljankam, med katerimi je mogoče v dveh minutah našteti pet odličnih kandidatk? Ne, ni bil. Če bi premogel minimalno poštenost, bi sam od Goloba ultimativno zahteval še konkurentko. (In bi nato skupaj našla kakšno benigno gospodično, ki je von der Leynova ne bi mogla »kupiti«, on pa bi postal komisar.) Tega ni storil, očitno se je bal celo benigne gospodične. Nas naj to preseneti?
Vesel je kot predsednik računskega sodišča užival velik ugled, bil je glas, ki smo mu verjeli, četudi je bilo jasno, da oblast ugotovitev tega nadzornega organa pogosto ne upošteva; tudi danes ne. Potem se je izvedelo, da ima zraven še privatno firmo. Dvoživka. Hm. Menda vse zakonito. O etiki pa nič. Hmm.
Von der Leynova je za drugo izvolitev prodala vse preveč načel, sklenila vse preveč umazanih kompromisov, da bi bila pripravljena v neki žepni državici kompromitirati še tisto, kar ji vsaj malo dviguje ugled, to pa je zavezanost enakopravni spolni zastopanosti. Golobovim »balkanskim« prijemom in dejstvu, da je hotel za vsako ceno za komisarja narediti svojega prijatelja, ni mogla popustiti; človek je potreboval lekcijo. In jo je dobil. Kaj naj bi pomenile Veselove besede o umiku kandidature »zaradi različnih pogledov na delovanje prihodnje sestave evropske komisije«, pa verjetno niti sam ne ve. Si je v dveh mesecih, kolikor je bil kandidat, že omislil svojo »vizijo delovanja« in je med pogovorom pokončno vztrajal pri njej, četudi se mu ni sanjalo, kakšen resor naj bi zasedel? Ali pa je njegova »vizija« ta, da naj komisijo vodijo moški?
Vse, kar nosi kiklo, je torej ta vikend bežalo pred Golobom, kajti zdaj je bil prisiljen najti Žensko. In jo je našel. Našel jo je tam, kjer jo je na začetku mandata potisnil iz vlaka, ko je ni podprl kot kandidatko za predsednico države in je najprej odstopila s funkcij, nato pa tudi iz stranke. Kot razlog je takrat navedla »nove usmeritve v življenju«. In poglejte: nova usmeritev je tu, ponujena na bidermajer krožniku, ki ji ga je s priklonom ponudil krepko ofucan golobček.
