Za začetek – knjige. To obdobje leta je nekako povezano s sejmi knjig. Ne glede na vse se je v zadnjih dveh desetletjih vedelo: predzadnji teden v oktobru je najprej beograjski sejem, potem pa drugi teden novembra zagrebški Interliber. V zadnjem času, odkar je Srbija znova zbolela za virusom devetdesetih, sta interes in navdušenje za beograjski sejem upadla, Zagreb pa je ostal na koledarju. Zanimivo je tole: ob vseh turbulencah, nacionalno-kapitalističnih konfliktih in trenjih ter splošnem upadu vrednot in znanja Hrvaška glede števila obiskovalcev nima večjega sejma, kot je knjižni.

Ali zaradi tradicionalističnega odnosa do knjige, ko na desetine dijakov, ki jih vodijo učiteljice, koraka skozi socialistične hale Velesejma, ali zaradi dejstva, da je vstop brezplačen, ali zaradi tega, ker gre založniška produkcija zares v korak s svetovnimi trendi, a premikanje po prostoru res zahteva znanje iz obnašanja v gneči. Interliber, vsaj tako mislijo založniki, vpliva na okus kupcev in obiskovalcev. Tu ne gre več za razprodajo iz skladišč, ampak za profilirano publiko, ki gre na stojnice z zahtevami glede vsebine. To malce opogumlja založnike, ki si upajo vlagati v knjigo. Hrvaška bo končno dobila to, kar ima Slovenija že desetletja – javno oziroma državno agencijo za knjigo, sprejeli pa so tudi v resnici nesmiseln in praktično za nikogar obvezujoči zakon o jeziku, katerega posledica je, da nikogar ne sankcionira. To je verjetno posledica dejstva, da je v določenih stvareh treba slediti politiki evropskih praks. Nacionalizem, pogonsko gorivo totalitarizma, preprosto ni več »vroče« blago. Ali pa je spremenil agregatno stanje.

V nadaljevanju – hiti. Najbolj prodajana knjiga letošnjega Interlibra je #1 New York Times bestseller Elon Musk (Izdajatelj: Školska knjiga, Zagreb) izpod peresa Walterja Isaacsona, morda celo najpomembnejšega pisca biografij dandanes, ki se je po Henryju Kissingerju, Albertu Einsteinu, Stevu Jobsu in Leonardu Da Vinciju odločil, da bo portretiral uradno najbogatejšega človeka na svetu in novega šefa nove agencije za učinkovitost – famoznega Elona Muska. Več ur je sedel na njegovih sestankih z njegovimi zaupnimi sodelavci, poslovnimi partnerji, bližnjimi in daljnimi, in rezultat je knjiga, ki odkriva skoraj vse plati človeka, čigar prva žena Justine, mati petih od desetih živih otrok, ki jih ima, preprosto pravi: »Ko vas oče ves čas zmerja s kretenom in idiotom, vam morda preostane le, da ugasnete vse, kar bi sicer odprlo dimenzijo čustev, za katera ne veste, kako se soočiti z njimi. (…) Naučil se je utišati strah. Ko utišate strah, morate morda utišati tudi druga čustva, kot sta veselje in sočutje.«

V svetu, v katerem nikomur ni prav posebno dobro, se zdi, da je najbolje Musku, ki bi najraje videl, da bi bil kiberjunak. Travmatično odraščanje je najbrž naredilo muhastega odraslega človeka, čigar demoni dejansko ohranjajo živo njegovo podjetnost. Ta knjiga se sprašuje, ali so ti demoni, ki so nastali v otroštvu v Pretorii, kjer so ga v šoli vsak dan tepli ali pa ga včasih celo vrgli po stopnicah, zaradi česar je po ves teden ostal v bolnišnici, torej ali so ti demoni pravo gibalo tehnične inovativnosti. Že mogoče, a tukaj se je treba vprašati vsaj to, kaj so družbena omrežja – in Muskov X je eno najbolj priljubljenih v galaksiji – storila za nazadovanje sveta. Nekdo bi moral malo razmisliti o tem, kar je Guardian že storil, ko je to družbeno omrežje umaknil s svoje spletne strani. Novi kiberminister, katerega ambicije bi šle, če ne bi bil rojen zunaj ZDA, gotovo v smeri kandidature za predsednika, se je na dejanje uglednega angleškega dnevnika odzval s tipično arogantnim sporočilom: »Nepomembni ste!« Časopisi vsekakor ne morejo veliko proti diktatorju, zlasti če prihajajo z liberalne in leve strani, a če ste novinar-desničar, ste takoj na konju. Tako je Pete Hegseth, veteran s samo 44 leti, s stažem služenja v Afganistanu in Iraku, postal obrambni minister. Do včeraj je na Fox Newsu intervjuval Trumpa, zdaj pa stopa z njim. Kakšna kariera! Beli supremacist, izraziti krščanski integralist in ultrakonservativec naj bi vodil ZDA, da bi spet postale velike?

Morda smo res priče razslojevanju in začetku propadanja trenutno največjega svetovnega imperija, pa tega ne znamo prepoznati? Ali je res čas, da vojake kopenske vojske nadomestijo roboti, ravno tako, kot so brezpilotniki vnesli novo dimenzijo v vojskovanje po svetu? Še en tak podoben beli supremacist, nekdanji guverner Arkansasa Mike Huckabee, je bil postavljen na visok položaj veleposlanika ZDA v Izraelu. Spet desni »kolega« s Foxa, evangelist, ki v praksi zagovarja etnično čiščenje in postavlja pod vprašaj Palestince. Torej vsakdo, ki je upal, da bo Trump morebiti potegnil ročno zavoro v izraelskem konfliktu, si bo moral priznati, da je bil, milo rečeno, naiven. Notranja kompleksnost ameriške administracije ne gre na roko zombivampirjem iz Trumpovega ešalona, a njegovi kadri za Bližnji vzhod kažejo, da ne bo opustil usmeritve, ki jo je napovedal v predvolilni tekmi. Muskov načrt, da odleti v vesolje in tam ostane dlje časa, vse doslej ni bil videti slab, a zdaj je, kot se zdi, konec z njim. Postal je del krdela.

Aja, še odgovor na vprašanje: Orban sanja o veliki Madžarski, Putin o veliki Rusiji, Dodik in Vučić o veliki Srbiji, Netanjahu o velikem Izraelu, Trump pa o (spet) velikih ZDA. Ali je sreča ali nesreča, da svet ni tako velik?