Pravkar se je končal Slovenski knjižni sejem, ki ga nisem obiskala, ker sem skurjena. Znucana, bi rekla moja oma. »Jezuskristus, čisto si se znucala.« Stavek je krut, ker pripoveduje o meni, kakor bi pripovedoval o krtači za čevlje. V nekem trenutku se pač znuca. Krtača, pa tudi čevelj. Vsakemu uporabnemu predmetu se to zgodi, a v nasprotju s šolnom in ščetko, ki pri tem, kdo ali kako ju »nuca«, nimata besede, ki bi jo lahko izgovorila ali zapisala v časopisno kolumno, se sama preživljam s tem, da izgovarjam in izpisujem, kar namiguje na to, da vsaj tu in tam o čem razmišljam, dvomim, oporekam, se pritožujem. Nasprotujem ali sodelujem. In o tem – bolj ali manj prosto, da ne rečem svobodno – pripovedujem. Če se znuca čevelj, je jasno, da se ni znucal sam. Če se znuca človek, človek reče: znucala si se. Sama sebe. Jasno, če pa sem samozaposlena. Sama svoja zaposlovalka. Sama svoja zaposlena. Druga drugo rabiva tako zelo, da sva se izrabili. A to je v resnici samo uvod.

Ta uvod pa je bergla ali štanga, če smo že pri uporabnih predmetih, kajti v preteklih dneh in tudi v tem hipu, v tej kolumni, so se mi pripetile predrznosti. Da ne bi izpadle kot navadna lenoba, kaj šele brezsramnost, sem se morala zateči v resnico; to borno premoženje, žalostni kontekst.

Inkriminiran seznam.

Vozila sem se v avtu in radio je povedal, da želi lastnik svoj časopis Večer preseliti v nove najemniške prostore, županovo prazno pasažo na mariborski ulici, o kateri je Orlando Uršič napisal knjigo z naslovom Gosposka, mater si ozka. Pomislila sem: zdaj bi me moralo zaboleti srce. Zakaj me ni zabolelo srce? Samo kolcnilo se mi je in precej nesrečno sem menjala v drugo prestavo, da je cuknilo avto in mene in še nekaj sovoznikov, kajti vozila sem v hudo strmino in to so okoliščine, ki jih ne obvladam.

Bil je dan, ko po navadi pišem kolumne za Dnevnik. Pomislila sem: zdaj bi morala napisati kolumno o Večeru. Nisem napisala kolumne o Večeru, sem pa napisala, da me boli srce, kajti nekaj trenutkov prej je isti radio povedal, da so v Gazi zaradi nemogočih razmer nehali šteti svoje mrtve. Ne štejejo več, sem napisala, medtem ko me je bolelo srce za mrtve otroke.

Nekdo mi je poslal spletno peticijo, ki so jo ustvarili Večerovi zaposleni. Proti selitvi v županove prostore, proti uničevanju novinarstva. Kliknila sem na povezavo, napisala svoje ime, potem pa pomislila: zdaj bi morala napisati dolgo, srce parajočo razlago za svoj podpis. Nisem. Niti enega drobnega stavka. Za Večer! Za novinarstvo! Nič. Zgolj dodala sem svoj elektronski naslov, ki ga uporabljam izključno za podpisovanje peticij, kar počnem praktično na dnevni bazi, zaprla spletno okence in šla brisat prah. Tega ne počnem prav pogosto, praktično nikoli, a včasih postane nevzdržno in potem se vržem v opravilo kot zmešana.

Nekaj dni kasneje so kolegi z Večera najavili, da peticija ne bo zgolj spletna, ampak tudi telesna. Protest. Pred hišo, v kateri sem pred več kot dvajsetimi leti, v svojih zadnjih letih najstništva – 17, 18 in 19 – oddelala in odživela tri najlepše možne poletne študentske prakse in v kateri sem nastala in zrasla kot »pero«, uporabni predmet, s katerim radi poimenujemo človeka, ki se izraža s pisano besedo. To hišo naj bi večerovci zdaj zamenjali za prostore nad županovo picerijo. Juhu, sem pomislila. Na protest pa grem!

Šla sem. In odšla, še preden se je končal, za kar se na tem mestu javno opravičujem. Zeblo me je, prišla sem slabo obuta, premalo oblečena, mraz je bil, jaz pa nenaspana, znucana in še brez prevoza. Tako je to v naših krajih; avtobusov ni in potem pač vzameš, kar ti ponudijo. Prevoz v ponudbi je bil vsaj uro prezgodaj; ko sem prišla domov, sem zrla v prazno in pomislila: zamudila sem najboljši del pogreba. Sedmino. To še spijemo pa gremo.

Zadnji na seznamu predrznih lenob je zaključek, ki sledi. Kopiraj - prilepi, pa še avtocitat. In vendar. Ta hip se lahko, znucana, samo še ponavljam. In točno to je najbrž poanta današnjega trenutka, ki se (kakšna lenoba!) seveda ni zgodil v vakuumu. Ponavljam, skratka, besede, ki sem jih novembra 2015, pred točno osmimi leti, povedala Taji Topolovec v intervjuju za revijo Literatura.

»Zdi se mi, da je šel ključni trenutek, ko bi moralo priti do upora, malo prehitro mimo, kar zdrknil je mimo nas. In ko je postalo to evidentno, je bilo ljudi, ki bi se še lahko borili, manj. Bodisi ker so pomrli bodisi ker so šli v penzijo bodisi ker so se do kraja zagrenili bodisi ker so revni bodisi ker je tisti drugi pol povsem ignorantski in jih skrbi lastna rit. V krizi smo pa zdaj kar naenkrat vsi. In zdaj si mogoče začenjamo pomagati, ampak si ne moremo več pomagati. Nimamo več sredstev, da bi bili lahko drug drugemu v oporo. […]. Če bi me kdo na začetku, ko smo sedeli v Večerovem baru Račka v drugem letu prakse, vprašal, ali je mogoče, da se ta močni kolektiv kakor koli razdre, bi mu pepelnik v glavo vrgla. To je nemogoče. Pa je bilo mogoče, oh, še kako zelo! Je bilo mogoče in zelo hitro je šlo in z lahkoto.«

Žal mi je. Zelo mi je žal.