Leta minevajo in današnje generacije, ki končujejo srednje šole, ne vedo več prav dobro, kdo vse se je spopadal med drugo svetovno vojno. K nejasnosti, verjamem, pripomorejo tudi različno naravnani pedagogi, ne nazadnje celo zapisi na spominskih obeležjih, kjer na primer piše, da so slovensko narodno vojsko pobili komunisti.

Podobno se briše spomin na slovensko osamosvajanje. Pravzaprav se utrjujejo različne resnice, odvisno od zgodovinskega ali trenutnega političnega interesa. Morda je branje zapisov, ki so nastali neposredno po dogodkih in so še neobremenjeni z različnimi računicami, ena od zanesljivejših poti do vsaj pretežne resnice. Tako sem vzel v roke knjigo enega najbolj prepoznavnih, verjamem, da tudi zelo pomembnih osamosvojiteljev, spisano pred dobrimi tridesetimi leti, v kateri avtor po moji oceni prepričljivo in resnicoljubno oriše takratne najpomembnejše dogodke. Njegova pričevanja v večini primerov potrjuje avtor druge knjige, sicer spisane malo pozneje, a bogato podprte z zapisniki o takratnem političnem dogajanju.

Osamosvojitev se ni zgodila čez noč. Priprave so bile dolge, a prvi formalni predlog za plebiscit nikakor ni prišel iz vrst Demosa. Predlog je dala Socialistična stranka Slovenije, ki jo je vodil Viktor Žakelj, poslancem pa ga je prebral Ivo Daneu. Prvi avtor spominov takole piše:

»Na Brdu je bil sestanek koalicijskih partnerjev zaradi vprašanja, ali se dejansko hočemo osamosvojiti ali ne. Vsi predsedniki strank smo na to prepričljivo odgovorili razen Peterleta. Bučar je moral ponoviti vprašanje, nakar je Peterle rekel – no, ja, seveda. Peterle jih je največ slišal od Bučarja zaradi počasnega in nekoordiniranega dela vlade. Kasneje je bilo slišati, da zanj osamosvojitev ni bila tako pomembna, ampak ga je predvsem zanimal prevzem kontrole v gospodarstvu. Ko pa je vsem strankam postalo jasno, da je plebiscit nujnost, se je pojavila konkurenca glede zaslug zanj. Nekateri Demosovi petelini so skoraj zapustili pogajanja, ki jih je vodil Milan Kučan, ker jih je mikalo plebiscit in samostojno Slovenijo pripisati zgolj Demosu. Kučan je svojo nalogo posrednika med radikalci obeh strani opravil z odliko. S Kučanom sva se relativno dobro razumela in ujela. Tudi politično sva si postajala bližja. Vsekakor bližja kot s Peterletom ali Pučnikom.«

Drugi avtor temu pritrjuje: »Predlogu o plebiscitu je sledil posvet vseh strank o pobudi. Del Slovenskih krščanskih demokratov je zastopal Franc Miklavčič, ki je izjavil, da nima mandata za podporo. Peterle je menil, da pred sprejetjem ustave ni potreben plebiscit, s katerim ni treba hiteti. Kakšen dan kasneje je Peterle na avstrijski televiziji ORF izjavil, da bi bilo za vse v Jugoslaviji najbolje, če bi vzpostavili konfederacijo. Zadnje dni pred plebiscitom pa so bile nenadoma vse stranke in vsi vidni posamezniki 'že od samega začetka' za plebiscit. Toliko opevana ustavna pot je bila pozabljena. Čudežno razsvetljenje, prava idila.« (Ustavna pot, ki so jo nekateri zagovarjali, je pomenila, da je treba najprej doseči spremembo ustave, šele potem pa razmišljati o plebiscitu.)

V tem obdobju je opazna tudi vloga čudežnega dečka ekonomske znanosti Jeffreyja Sachsa, ki ga je pripeljal Peterle, da bi po njegovem načrtu izpeljali privatizacijo. Prvi avtor takole opisuje spoznavanje pravih načrtov.

»Kmalu po vojni se je začela krhati sloga Demosa. Vedno bolj smo se strinjali, da Sachs-Pleskovič-Peterletov zakon predstavlja predvsem instrument za krščanskodemokratsko prevzemanje ključnih položajev v gospodarstvu.«

Potem je sledila vojna. Tik pred njo isti avtor opisuje, kako je razliko med odcepitvijo in kontroliranim postopkom razdruževanja zelo precizno in uspešno znotraj Slovenije in Jugoslavije razlagal Milan Kučan. Sredi vojne pa se mirovnih pogajanj spominja takole.

»Vedoč, da obstaja resno upanje na konec vojne in da smo precej dosegli, sem telefoniral Janši. Povedal sem mu, da bo moral izpustiti ujetnike v enem dnevu. Janša takrat ni bil posebno prijazen z mano, pozneje pa niti s Kučanom. Rekel je, da smo mu uničili, kar je tako mukoma dosegel.«

Sklepna ocena istega avtorja po koncu spopadov pa je naslednja.

»Brez Kučanove energičnosti in čvrste povezave vseh vej oblasti bi se morda drugače izteklo. Če bi izbiral centralno osebo vojne za Slovenijo, bi izbral Kučana.«

Tako prvi avtor, ki ga že uvodoma iskreno ocenjujem za resnicoljubnega in objektivnega, po lastnem priznanju dosti bližji Kučanu kot Peterletu ali Pučniku. Njegovo ime je Dimitrij Rupel. Drugi avtor, Viktor Žakelj, prispeva še utrinek pogovora s Pučnikom:

»Jože, pretiravaš, demosovci, ki jih omenjaš, le niso tako moralno izprijeni, kot praviš.« In Pučnik na to: »Ne, ti jih ne poznaš, boš videl.« In Žakelj priznava, da je pozneje videl, kako prav je imel Pučnik.

Za konec prispevam v muzej, sobo ali katedralo osamosvajanja še definicijo Leva Krefta iz tistih časov: »Neodvisna Slovenija brez prepira je večja utopija kot komunizem.« Velja že vsa desetletja.