Zdaj bi logično sledil traktat o tem, kako počasi melje državna administracija, da ni čudno, da se razvoj ustavlja ob pravno-birokratskih kamnih in zavojih, in koliko časa so morali strokovni kadri porabiti, da so mi spisali šestnajst strani teksta. Potem bi zraven lahko dodal priljubljeni pregovor, da Američani pogruntajo, Kitajci naredijo, Evropejci pa reguliramo. In to s svetlobno hitrostjo vrtnega polža.
Potem bi nadaljeval, da ni čudno, da Evropa toliko stane, da moramo z davki nahraniti vso to vojsko regulatorjev in administratorjev, in na koncu bi se spotaknil še ob komisarske plače in kakšno zapisal tudi na račun Marte Kos.
Na koncu bi se čudil, kako naš pokojninski sistem sploh še deluje, kako to, da brez reforme ostaja pri življenju, in da ni šans, da bi katera koli vlada sprejela kakšno radikalno reformo. Da vsem v bistvu paše, da se stvari ne uredijo, ker se lahko znova in znova ponujajo kot rešitelji. Ali pa vsaj stečajni upravitelji. Upam, da se kakšen stečajni upravitelj ne bo enkrat spomnil, da so pokojnine previsoke, da ni nujno, da jih dobivamo vsak mesec, in sploh ni samoumevno, da jih prejemamo do konca svojih dni. V neki distopični prihodnosti bo prejemanje pač omejeno. Ko boš porabil kvoto, se boš enostavno poslovil. Ali pa te bodo kot strošek vzdrževali najbližji. No, to slednje se že mnogim dogaja. Predvsem tistim, ki dobivajo sramotne nizke penzije. Vse skupaj pa se bo lahko zapakiralo v razlago, da smo prestari upokojenci na istem kot dojenčki. Nekdo mora skrbeti za nas. Ne le da brišejo tekočine za nami in nas ves čas opominjajo, kaj ja in kaj ne, temveč postanejo odgovorni za nas. Če nas hočete še imeti, potem plačajte za to. Imeti upokojenca pri sebi bo enak luksuz, kot je za mnoge ustvarjanje družine.
Ampak to ob prejetju dveh pošiljk ni bilo v centru mojega zanimanja. Prišlo je do usodnega preizpraševanja. Saj veste, vsake toliko časa nas zamika, da se vprašamo po smislu, po poslanstvu in zakaj smo sploh tukaj. Torej, naenkrat me je zanimalo, kam je šlo sedem mesecev. Kaj se je sploh zgodilo v teh sedmih mesecih. Kaj spremenilo in kaj presenetilo. Kako se kot sveži upokojenec ves čas obnašam, kot da se ni nič spremenilo, čeprav se je v bistvu spremenilo vse. Kako vsem razlagam, da naj gredo čim hitreje v pokoj, v katerem jim zadnji delovni dan vedno ob treh zjutraj kratko SMS-sporočilo sporoča, da je prišel priliv. Pokojnina zaenkrat nikoli ne zamuja. Je bolj točna kot vsi avtobusi in vlaki v tej državi.
V tem mojem navdušenju pa je zadaj enostavno vprašanje. Smo vsi upokojenci za državo le še strošek ali tudi kaj več? Se nas hoče država čim hitreje znebiti, ko nam čez noč jemlje osebne zdravnike, zapira dostop do preventivnih pregledov in nas postavlja v sramotne dolge čakalne vrste? Se nam politika dobrika samo takrat, ko na volitvah potrebuje naš glas?
Poznam zgodbe mnogih, ki so z odhodom v penzijo izgubili smisel obstoja. Naenkrat nič več vsakodnevne rutine, nič več socialnega mreženja, naenkrat nič več nujnih telefonov in kopice mejlov. Občutek, da vas nihče več ne potrebuje, da ste za njih samo še spomin in neuporabni porabnik davkoplačevalskega denarja, ni ravno optimističen. Prijateljici, ki bi lahko že šla v pokoj ali pa vsaj zahtevala tistih štirideset odstotkov pokojnine, niti na misel ne pride, da bi naredila ta korak. Raje se vsak zadnji delovni dan v mesecu odpove povprečni slovenski mesečni plači, kot da bi si priznala, da je že na spisku največjega slovenskega delodajalca. Korak, da si priznaš, da si navaden penzioner, je lahko za mnoge travmatičen. Soočenje z novim statusom mnogim pomeni le še umiranje na obroke.
V sedmih mesecih sem si velikokrat postavil enostavno vprašanje: je smisel življenja, da delaš, ustvarjaš, kreiraš, služiš in se širiš, ali to, da v miru brez obvez preživljaš dan za dnem? Je štirideset let dela priprava na užitke ali užitek sam po sebi? Je upokojenski status neke vrste nirvana ali božja kazen? V vsakdanji govorici se uporablja termin zaslužena penzija. Skratka, nekaj smo si prislužili, zaslužili in v bistvu vse življenje stremeli k tej nagradi. To malo spominja na navadno religijo. Na zapoved, da se moraš tu odpovedovati, krvaveti, prenašati vse križe in težave, da boš tam zgoraj blagoslovljen in pristal v raju. Skratka, upokojenci se ves čas pripravljamo na polet v nebeško kraljestvo. In pri tem potrpežljivo prenašamo tuzemsko izživljanje nesposobne politike …
