Morda ga je v roman vtaknil kot prispodobo smrti, ki jo Nemci upodabljajo kot starca, Slovenci pa kot žensko s koso. Kušej in starec v gluhi tišini bredeta po snegu. Nenadoma se Kušej ustavi, obrne in pogleda na prehojeno pot. Zagleda popolnoma nedotaknjeno snežno odejo. Njune sledi so izginile in njuni koraki niso pustili nobenih odtisov. »Za mano belina,« se glasi njegov zadnji stavek.
Tudi umetniki se bojijo, da bomo po smrti pozabili nanje: bodo njihove slike končale v depojih galerij, knjige v rezalnicah za star papir, skladbe med zaprašenimi notami v temačnih arhivih? Bo zmanjkalo ulic, ki bi nosile njihovo ime? Se bo sploh pojavil kdo, ki bo pri mestnih oblasteh izsilil doprsni kip ali dva? Zato se mi zdijo sklepne misli Kušejevega romana pomirjujoče. Z odmevnimi gledališkimi in opernimi režijami in kot intendant najelitnejših gledališč je že osvojil najpomembnejše lovorike svojega poklica. Kljub temu o minevanju ne sanjari monumentalno. Konec si predstavlja kot osvobajajočo izkušnjo, s katero se bo v nič razblinilo vse, kar je.
Kušej, ki se je leta 1961 rodil v Volšperku, se v avtobiografiji spomni na avstrijsko Koroško in starša, ki sta iz življenja skušala izgnati, kar je slovenskega. »Ta usrana slovenščina nam ni prinesla drugega kot nesrečo,« je govorila njegova mama. Zato se je v iskanju slovenske identitete v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja odpravil v Ljubljano, se naučil slovenščine in v gledališčih tega mesta dobil izkušnje, ključne za poznejše uspehe. Ljubljano tistega časa opisuje kot totalitarističen Blatni dol. Močno alternativno kulturo, ki jo je spoznal, je doživljal kot boj za osvoboditev.
Že med študijem v osemdesetih sem občudovala vzhodnonemškega dramatika in pesnika Heinerja Müllerja. Letos bo minilo trideset let, odkar počiva na Dorotejinem mestnem pokopališču v Berlinu. Vsakokrat ko sem tam, mu na grob položim vrtnico. Moje prvo srečanje z Müllerjem v gledališču je bilo septembra 1987. V Eksperimentalnem gledališču Glej je Kušej režiral dramski triptih Opustošena obala / Medeja kot material / Pokrajina z argonavti. Igrali so Olga Kacjan, Barbara Levstik in Igor Samobor. Podobe iz te predstave me počasi zapuščajo. Spominjam pa se, da smo med scenskimi otočki hodili po deskah, pod katerimi je bila voda. Počutila sem se kot na splavu Meduze, na katerem je pričakovanje grozodejstev celo hujše od samega mesarjenja. Pred premiero sva se s Kušejem tudi prvič srečala in opravila intervju.
V tistem obdobju je režiral še nekaj drugih dram v ljubljanskih gledališčih. Oktobra 1991 odlično priredbo Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski v Slovenskem mladinskem gledališču, ki jo je naslovil Pohujšanje po Cankarju. Kušeja, ki je že leto dni po tej predstavi zablestel na nemških odrih, so sesuli vsi kritiki po vrsti – razen mene v navdušenem prispevku na Radiu Študent. Žal je takrat ne dovolj samozavestno vodstvo gledališča podleglo ogorčenju. Izjemno predstavo so umaknili s sporeda kmalu po premieri.
Tik pred letošnjo veliko nočjo so v ljubljanski Drami prvič uprizorili dramo Zdravnica Roberta Icka. V Kušejevi režiji je nastala predstava, v kateri odlično igrajo vsi, Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić in Timotej Šturbej pa so naravnost ganljivi. Ugledna zdravnica k umirajoči bolnici ni spustila katoliškega duhovnika, saj je bila prepričana, da bo brez obiskov umrla bolj mirno. Zato je postala tarča medijskega, spletnega in političnega linča. Izgubila je kariero, službo, sodelavce, prijatelje, ljubezen svojega življenja.
Umori, morilci in umorjeni so bili vedno del civilizacije. Heiner Müller je umore – in tudi nasilje nasploh – razumel kot simptom globokih socialnih in političnih konfliktov in ne zgolj kot posamezno, od družbe izolirano kriminalno dejanje. Novodobni umori so lahko medijski, spletni, politični ali fizični. Čim bolj se konfliktnost v družbi poglablja, tem več jih je. V teh primerih brutalnost zmaguje nad človečnostjo.
Martinu Kušeju je osrednja junakinja zagotovo v marsičem blizu. Tudi on se je karierno vrhunsko uveljavil. Med letoma 2019 in 2024 je vodil osrednje avstrijsko in morda tudi najpomembnejše evropsko gledališče Burgtheater na Dunaju. Ladjo je moral krmariti med pandemijo, ko so se programi v kulturnih hišah po Evropi krhali kot preperel papir med prsti naših rok. Odri so samevali, igralci in tehniki zbolevali, občinstvo se je balo zaprtih dvoran, direktorji smo reševali vsak svoj Titanik. Tako kot na Ickejevo zdravnico so tik pred razpisom za novo mandatno obdobje tudi na Kušeja zlili kar nekaj medijske, politične in spletne gnojnice. Med drugim so mu očitali, da je skrit na Koroškem pisal avtobiografijo, namesto da bi med krizo sedel v intendantski pisarni. Kušej je tik pred zdajci umaknil že vloženo kandidaturo za naslednji mandat in se vrnil v gledališke dvorane kot režiser. Na srečo tudi v ljubljansko Dramo. Umetnik, ki sanjari o tem, kako bo brez sledi izpuhtel v neskončni belini, je tokrat sredi betonske industrijske cone pustil svoj gledališki odtis. Ta je tako globok, da ga še dolgo ne bo prekrila odeja pozabe.
