Politična elita v Washingtonu si je zastavila kontroverzen cilj: rada bi ustavila vzpon Kitajske, ne oziraje se na globalizacijo. Toda je zaradi specifičnega ameriškega interesa treba ubiti tudi globalizacijo in koristi od nje za ves svet?
Sodobno globalizacijo so zagnale ZDA, ker je koristila ameriškim podjetjem. V ZDA so od začetka 80. let minulega stoletja podpirali investicije ameriških podjetij na Kitajskem. Kitajski so v 90. letih odobrili trajne izjeme glede uvoznih carin in forsirali, da je leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo. Vse skupaj pod predpostavkama, da bo Kitajska igrala enako vlogo kot druge države v razvoju, vključno z demokratizacijo, in da Kitajska nikoli ne bo gospodarsko ogrozila ZDA.
Vendar so se te predpostavke izkazale kot napačne. Kitajske oblasti so pokazale, da lahko oblast z dolgoročnim horizontom, daljšim od štirih let, bistveno bolje načrtuje svoj strateški razvoj in da lahko s centraliziranim upravljanjem tudi bistveno bolje menedžira krize. Kitajska je pokazala boljši razvojni model od »demokratičnih« in decentralizirano vodenih držav. Postala je najhitreje rastoče gospodarstvo skozi štiri desetletja, glede ekonomske moči in razvoja tehnologije je presegla ZDA, hkrati pa strateško zasedla vse ključne surovine za bodoči gospodarski razvoj. In Kitajska je velika. Postala je najpomembnejša trgovinska partnerica za večino držav v razvoju.
S tem je Kitajska postala nevarna ZDA. Ameriška politika do Kitajske se je spremenila že v prvem mandatu Baracka Obame, ki je lansiral pogajanja o sklenitvi pacifiškega trgovinsko-investicijskega sporazuma kot trgovinskega bloka proti Kitajski. Trumpova administracija je lansirala trgovinske vojne proti Kitajski, Bidnova pa tehnološke s črnimi listami kitajskih podjetij, prepovedjo sodelovanja s kitajskimi tehnološkimi podjetji in nazadnje prepovedjo izvoza čipov in tehnologije za izdelavo čipov na Kitajsko.
Hladna tehnološka vojna ZDA proti Kitajski je nova realnost. ZDA se trudijo ustaviti vzpon Kitajske in ji močno omejiti razvojne možnosti. Toda s tem, ko želijo s hladno vojno omejiti Kitajsko, ameriški politiki hkrati tvegajo, da bodo tako ubili globalizacijo. Kitajska ni kar neka država v razvoju, pač pa je svetovna tovarna za večino bele tehnike in sodobnih tehnoloških pripomočkov. Večina industrijskih verig vrednosti ima svoj osrednji del lociran na Kitajskem. Kitajska nadzira med 70 in 90 odstotkov globalne proizvodnje opreme za obnovljive vire energije (od sončnih panelov, baterij, inverterjev do sistemov za krmiljenje) in e-avte. Kitajska nadzira vse ključne surovine za bodoči razvoj na tem področju.
Ko se v Washingtonu odločijo, da proti Kitajski vodijo hladno vojno, in hkrati zahtevajo od drugih zahodnih držav, da spoštujejo ameriški tehnološki embargo proti njej, s tem ogrožajo globalizacijo, kot jo poznamo danes. S tem ogrožajo koristi od globalizacije za ves svet.
Če parafraziram Winstona Churchilla – morda je globalizacija najslabša oblika globalnih trgovinskih ureditev, toda le če zanemarimo vse druge oblike, ki smo jih do sedaj preizkusili, od avtarkije, merkantilizma, protekcionizma, intervencionizma do hladne vojne. Globalizacija je pomagala milijardi ljudi, predvsem na Kitajskem, v Indiji in preostalih azijskih državah, da se izvije iz revščine. Globalizacija je pomagala k porastu blaginje, nizkim cenam in nizki inflaciji v razvitih državah.
Globalizacija ima seveda številne slabosti in stranske učinke. Od izginjanja srednjega razreda in socialne stabilnosti v nekaterih razvitih državah zaradi prenosa proizvodnje proti vzhodu in jugu do negativnega učinka slednjega na okolje zaradi bolj »umazanega« načina proizvodnje v manj razvitih državah ter povečanih transportnih tokov. Toda če neto koristi globalizacije primerjamo z neto učinki drugih trgovinskih ureditev, in to predvsem v luči globalne razpršenosti pozitivnih učinkov in zmanjšanja globalne revščine, je globalizacija nedvomno superiorna drugim alternativam.
Očitno pa je, da so se v Washingtonu pripravljeni odreči koristim globalizacije za ameriška podjetja in da jih ne zanimajo učinki tega na druge države. Vendar pa ameriška odločitev za hladno vojno še ne pomeni, da je to dobra politika tudi za Evropo. Medtem ko v ZDA izvoz predstavlja le 10 do 12 odstotkov BDP, ta v povprečju v EU predstavlja kar 50 odstotkov BDP. Evropske države zaradi majhnosti temeljijo svojo rast na specializaciji in razpršenem izvozu. Globalizacija jim je pomagala vzpostaviti koristno specializacijo na osnovi globalnih verig vrednosti, ki segajo tudi v Kitajsko, pri čemer pa v nasprotju z ZDA Evropa ni žrtvovala svojega socialnega modela in industrije. Evropi globalizacija koristi in tudi ne ogroža njenega strateškega položaja.
Kitajska je do lani s 16 odstotki v skupni trgovini za EU postala pomembnejša trgovinska partnerica od ZDA (15 odstotkov). V evropskem izvozu znaša delež Kitajske 10 odstotkov, v uvozu pa kar 22 odstotkov. Kitajska je za Evropo strateško pomembna. Zato je čas, da se države EU glede politike do Kitajske strateško osamosvojijo od ZDA in da se ne pustijo zvleči v hladno vojno.
Pomembno je, da države EU opredelijo lastno strategijo do Kitajske in držav BRICS+, ki sestavljajo več kot 45 odstotkov svetovnega prebivalstva, tvorijo tretjino svetovnega BDP, nadzirajo ključne surovine za industrije prihodnosti, 60 odstotkov svetovnih zalog plina in 45 odstotkov zalog nafte. Ta strategija mora temeljiti na win-win sodelovanju, ne pa na militarizaciji medsebojnih odnosov, v katero nas silijo politiki iz upehanih ZDA.
