Kopije treh črno-belih fotografij, posnetih na treh celinah, sem pred kakšnimi desetimi leti obesila na zid v kuhinji, eno pod drugo. Na prvi, posneti v začetku prejšnjega stoletja v Ameriki, se pet temnopoltih dečkov naslanja na velik fensi avto. Najstarejši je star kakšnih 16 let; v obleki s kravato mrko zre v fotografa. Drugi otroci, prav tako v suknjičih in belih srajcah, ga malce nerodno posnemajo. Da so iz revne soseske, ne morejo skriti: avto je kulisa, zakmašne obleke bolj ko ne privid elegance. Minilo je sto let, odkar je bila posneta ta fotografija. Temnopolti Američani so v dolgem boju za enake pravice dosegli veliko, a boj še traja.
Na drugi fotografiji se zagledam v učilnico na Kitajskem. Iz slike buta skrajna, res skrajna revščina. Šolske klopi so za silo zbite deske, podložene s kamni; v vegasti leseni lopi je na tleh zemlja. Suhceni dečki, vsi v enakih capah, zvedavo gledajo v učitelja ali v objektiv. Gledam tisto, kar je Kitajsko pomagalo pripeljati tako daleč v prihodnost? Konfucijansko željo po učenju in znanju? Na Kitajskem niso izkoreninili revščine, a lakote ni več. V sto letih so naredili velikanske razvojne korake, nahranili so in izobrazili množice ter – prestrašili velesile.
Na tretji fotografiji trije polgoli dečki v daljavi tečejo po peščeni sipini ob morju ali jezeru, nekje v Afriki. Njihove črne silhuete so zlite s prelepo naravo. Kdo so otroci, ki tečejo, ne izvemo. So fotografa sploh zanimali? Afrika je celina z največjimi razvojnimi težavami. Neokolonialistom ustreza takšna, kot je: v nenehnih konfliktih, s korumpiranimi elitami na oblasti, z zahodnim orožjem v rokah neukih.
Lani so obresti, ki so jih za odplačilo dolgov plačale afriške države, presegle zneske razvojne pomoči, s katero se tako rad pohvali Zahod.
Tri fotografije, vsaka posebej in vse tri skupaj, so zgodba o strašansko dolgi poti različnih delov sveta v »lepšo prihodnost«, vselej z repi v nasilju, bedi in egoizmu odločevalcev. V stotih letih se je spremenilo vse in hkrati nič. Razvoj ustavljajo enake ovire – nasilje, beda in egoizem svetovnih odločevalcev.
V pravkar sprejetem Paktu za prihodnost so se članice Združenih narodov zavezale, da bodo upoštevale načela multilateralizma – beri, ne bodo več pustile, da svet urejajo najmočnejši – in preoblikovale mednarodne politične in finančne institucije, med njimi varnostni svet. Nekoč v prihodnosti kajpak. Ki je ne bo, dokler bo en del sveta tako lepo živel od vojaške industrije. Sto največjih orožarskih podjetij, ki so se uvrstila na lestvico revije Defense News, je lani prihodke v povprečju povečalo za dobrih 13 odstotkov, na skoraj 604 milijarde dolarjev.
Besede visokih politikov, ki bi po drugi svetovni vojni vzbujale srh, so danes »normalne«. Uglajeni Jens Stoltenberg, na primer, je v svojem poslovilnem govoru po desetih letih na čelu Nata Evropi položil na srce, naj nikar ne rine stran od Amerike, ker da brez nje ne more biti varna. Zgolj retorično sprašujem: smo lahko varni v zavezništvu z državo, kjer resno kandidirajo klovni, kjer diplomacija opravičuje genocid in v kateri je, na primer, svet za nacionalno varnost med deževanjem izraelskih raket na Libanon cinično sporočil zgolj to, da ta napad »ni v najboljšem interesu Izraela«? Stoltenberg je nadalje poudaril, da je vojaška moč predpogoj za dialog, zato je treba še naprej oboroževati Ukrajino – da bo pripravljena na pogajanja o mirovnem sporazumu, ko bo čas zrel za to. S tem je posredno razvrednotil vsaj dve resoluciji varnostnega sveta, ki zahtevata takojšnjo prekinitev vojnih spopadov v Gazi in Sudanu, in (neobvezno) resolucijo generalne skupščine OZN, da mora Rusija takoj prenehati napadati Ukrajino. Stoltenberg seveda natančno ve, da bo v Gazi ali Ukrajini, preden bo čas zrel za mirovni sporazum, ubitih, ranjenih, sestradanih, travmatiziranih … še nekaj sto, tisoč, deset tisoč otrok. A kaj bi to. Ni vojne brez civilnih žrtev, kot bi cinično pribila Cipi Livni. In seveda: Ukrajini so odprta vrata v Nato, je dodal. Kar pomeni, da so v tem primeru načela pred pragmatičnimi diplomatskimi kompromisi, s katerimi so svet pred usodnim požarom reševali v nekem drugem času.
Ko gre za možnost ustavitve rusko-ukrajinske vojne, pravzaprav ni več slišati odmevnih pobud mednarodne diplomacije. Kot da se ne da storiti nič drugega kot oboroževati Ukrajino, in ji, če Nemčija vendarle popusti, dovoliti še uporabo raket dolgega dosega. Kot bi se sprijaznili z možnostjo tretje svetovne vojne in jedrskega spopada. Nad pobijanjem civilistov v Gazi in zdaj v Libanonu so kajpak močno zaskrbljeni vsi svetovni voditelji, na čelu z organom, ki ima zanimivo ime – varnostni svet. In to je vse.
V Gazi ne umirajo samo otroci, umira tudi sistem Združenih narodov, umirajo vrednote, na katere prisega Zahod. To je na vrhu v New Yorku izjavil politik, ki ne slovi po svoji zavezanosti človekovim pravicam. In vendar se je s turškim predsednikom Erdoganom mogoče samo strinjati. V Gazi in Libanonu umira vse razen svetovnega cinizma. Trpljenje ljudi je postalo nekakšna oprema svetovnega doma, kot zguncan fotelj ali od psa odrgnjena vrata. Na njem še pogled težko obstane.
