Dogodek z zamenjavo pacientov v celjski bolnišnici je bil ne le nepojmljiva človeška tragedija, ampak tudi hamartija, kot starogrško poimenujemo Ojdipovo usodno zmoto, nekaj, kar presega človeška prizadevanja. Zdravstvo je sistem postopkov, pravil in protokolov, ki služijo preprečitvi zmot, pa vendar se te dogajajo. In res je v Celju vse, kar je lahko, šlo narobe. V tem ima minister za zdravje Danijel Bešič Loredan prav.
A kot so opozorili mnogi, poleg človeškega dejavnika gre tukaj tudi za sistemski problem, ki se mu reče zastarelo, kadrovsko in finančno podhranjeno javno zdravstvo. Kadar pa neki sistem razpada, se standardi znižujejo, pravila tihodogovorno kršijo, ker drugače več ne gre, ker je kadrov vse manj, plače nizke, delovne razmere nemogoče, rešitve ni na obzorju, ljudje bežijo v druge službe. Ob napakah, če niso tako drastične, kot je bila tokrat, v mnogih zdravstvenih ustanovah ne ugotavljajo ne osebne odgovornosti ne sistemskih napak, ampak se jih, kot je pokazala Dnevnikova analiza minuli teden, pomete pod preprogo in karavana gre naprej.
Zgodba o zdravstvu je dolga, stara toliko kot država, ki je postopoma dvigovala roke od javnega, saj smo, juhu, zdaj v kapitalizmu, zdaj ima končno prvo besedo posameznik, ne družba, zdaj je priložnost za zasebno, zdaj lahko vsak, ki je sposoben (in z dobrimi zvezami), vstopa na vsako področje, na vsak trg; trg pa je lahko vse, od porodnišnice do groba.
Država je zmanjševala vlaganja v javno zdravstvo, kot da bi bil to grozljivi socialistični relikt, ne pa socialdemokratska obveznost. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je z velikim ropom zasebnih zavarovalnic potisnila na kolena; predvolilne obljube o ukinitvi te anomalije je vlada že preložila na Svetega Nikoli. Država je koncesionarskemu delu zdravstva tudi dopustila, da je javnemu odgriznil profitabilni del, dragega, zamudnega, tveganega pa je prepustila slabo financiranim in kadrovsko podhranjenim javnim bolnišnicam. Da o legendarni informatizaciji ne govorimo: zdravnik mora v UKC za podatke o vaši celoviti zdravstveni sliki preteči vse oddelke, saj računalniška mreža ni povezana ... Informatizacija na ravni države je dosegljiva kot obzorje.
Tako smo torej v stanju, ko na tisoče ljudi nima svojega zdravnika, ko zdravstveni domovi, legitimirani s covidnimi pravili, ljudi zavračajo že pri vhodu, tu je še absurdni »novum« ukinitve stika z zdravnikom/sestro preko mejla (pisati je treba na roko, obvezen je sprehod do pošte!), pa pingpong med osebnim zdravnikom in specialisti: kdo naj napiše recept, kdo napotnico. Mi pa tekamo sem in tja. In tu je seveda stara zgodba o zdravnikih dvoživkah, ki brez ovir prehajajo med javnim in zasebnim, ob čudežnem štempljanju, ki to ni. Kot češnja na torti je med njimi tudi sedanji minister za zdravstvo Danijel Bešič Loredan, ki je celo celjsko tragedijo izkoristil za to, da je »herojsko« opravičeval to svoje početje: »Lahko pišemo o zasebnih bolnišnicah, lahko pišete, kje delam, kaj delam, ampak mi smo danes tukaj. Delam od jutra do večera, vmes bom tudi zdravil ljudi, operiral jih bom. To danes me še bolj sili v to, da bom delal.« Mi bi si seveda želeli, da ne bi z utrujeno roko »vmes« še operiral, ampak bi delal le tisto, kar se od ministra pričakuje. A nam je le prepovedal uporabo besede »dvoživka«, če nimamo v mislih žab ali človeških ribic. (Po tej njegovi lingvistični pirueti je odslej tudi vol lahko le vol.)
Bo pa vsaj zgodba o astronomskih covidnih dodatkih končno dobila »obraz«: na zahtevo Mladine po imenskem seznamu prejemnikov dodatkov v UKC je upravno sodišče razsodilo, da morajo biti imena prejemnikov javna. Za zdaj je znano le, da je zdravnik-rekorder v UKC prejel 84.000 evrov dodatka. Za navadne smrtnike nedoumljiv znesek: sedem let dela za 1000 evrov mesečne plače. Z drugimi besedami: Janševa vlada je ravnala z javnim denarjem kot svinja z mehom. Zdravnikom so razdelili 116 milijonov evrov dodatkov, če prištejemo še policaje, vojake, šolnike in tudi slavnega gozdarja, pa je šlo za več kot 500 milijonov. Fides je bil upravičeno zadovoljen. Podplačana množica vseh drugih, ki delajo v bolnišnicah, pač ni njihova stvar.
A zdaj so drugi časi, zdaj Fides spet dviguje glavo, covidnih dodatkov ne bo več, zato spet zahtevajo izvzetje iz javnega sektorja in nič več in nič manj kot »mnogokratnik povprečne plače«! Mnogokratnik? Se zdravniško delo meri v mnogokratnikih, fizikovo, profesoričino ali agronomovo pa v odstotkih? Ker nas držijo v pesti, s skalpelom na naših grlih? Ne, tu ne gre več za bogove v belem, tu gre res samo še za satire, neobrzdance s kozjimi rogovi in repom.
A najbolj žalostno je to, da je Fides s svojim cirkusom prehitel ljudi. Ti bi morali ob Golobovih snedenih predvolilnih obljubah reforme, ki jo zdaj napoveduje šele čez leto in pol, ko bo zdravstvo res že pod vodo, pa četudi ima na voljo veliko dobrih, a nikoli uresničenih rešitev, in zahtevi, naj jim do takrat damo mir, naj ne sprašujemo, zgolj verujemo, ob petkih že korakati po Trgu republike.
