Kadar slišim Pekel, se zmeraj raznežim. V mojih krajinah ne gre za jamo, ampak za hrib. Vsakič ko grem iz Jurovskega Dola v Maribor, se malo za jagnedovim drevoredom pri Pesniškem dvoru zazrem v vzpetino, ki se levo zgoraj razprostre čez vidno polje. Pekel vzbuja nežnost in vzbuja strah, malo pa gre tudi za pragmatičnost. Od tu naprej imam preračunano vsako minuto; točno vem, koliko potrebujem do avtobusne postaje, do Florjana, Glavnega trga ali do Magdalenskega parka čez stari most, to zadnje peš, sicer pa z avtobusom ali avtom. Pekel je zame glavni vhod v Maribor, kakor je v isti sapi tudi glavni izhod iz njega.
Na tem strateškem kraju, ki moje misli rad napolni z nostalgijo in patetiko, je že dolge mesece vse kot v razmetani otroški sobi. Povsod tovornjaki in kamiončki, buldožerji in delavci v pajacih, gradbene čelade, semaforji, prah, zastoji in nikoli ista slika kakor včeraj. Vsakič ko grem mimo, je vse drugače, kot je bilo zadnjikrat. Novi steber, nasipi šodra, luknje v zemlji, valjarji. Kar naenkrat nekakšen viadukt čez cesto. Nove proge. Nova obzorja.
Ko je gospa Alenka Bratušek prejšnji teden s šikano fluorescentno pelerino in belo čelado čestitala gradbenim delavcem, ki so po mesecih vrtanja predrli 1530 metrov dolg predor pod hribom Pekel za nadgradnjo železniške proge med Mariborom in Šentiljem, sem se morala zavesti, kako prekleto hiter je čas in kako počasne so človeške misli.
Pekel je v mojih miselnih pokrajinah poseben hrib, kajti tukaj čez je moja babica, moja edina še živeča oma, v otroških letih pešačila iz Partinja pri Jurovskem Dolu, kjer se je rodila, v Maribor, da bi na tržnici prodala jajca, maslo, kruh, včasih pa celo žive kokoši, ki jih je dolgih dvajset kilometrov poti nesla v košari na glavi. Na pot se je po navadi odpravila v jutranji temi in po temi je prišla nazaj – na trg je najpogosteje hodila pozimi, ko so dnevi kratki, in pogosto je šla bosa, ker drugače pač ni šlo.
Večina zgodb moje babice, ki jih pogosto in rada pripoveduje, slej ali prej prispe do hriba Pekel, le da je ta kraj v njenih zgodbah neki čisto drugi hrib kot ta, ki sem ga prejšnji teden videla v večernih televizijskih poročilih, ko se je svetlikal od šampanjca in vznesenih obljub o infrastrukturnem razvoju. Moja babica, recimo, se je Pekla bala, saj so tukaj radi špionirali nemški soldati, ki so si pri Peklu delali provizorične carinske štante za materialno obiranje lokalnega prebivalstva, ki je svoje košare slučajno neslo tod mimo na trg: ko je bila moja oma otrok, so bili pač takšni časi.
To je bil tudi kraj, od koder je imela moja babica dober razgled čez dolino, po kateri je prišla do mesta. Včasih, še posebej na začetku, ko je bila še osem- ali devetletna deklica, je z njo namreč hodila njena mama, moja prababica. Moja prababica je bila tako velika in tako debela, da jo je moja babica, otrok, zmeraj zagledala na kilometre daleč; enkrat mi je rekla, da je bila mogočna kakor cerkveni turn in počasna kot mrtvaški voz. Enkrat, ko je moja babica v košari nesla devetnajst živih kokoši (tega si res ne znam predstavljati), se je na Peklu ozrla nazaj in videla, da je prababica šele pri Pesniškem dvoru. Ona pa je nujno potrebovala nekoga, ki bi ji težko košaro dvignil z glave, da bi se lahko nadihala in odpočila. Prababica, po uradni razlagi, je šla z njo na pot ravno s tem namenom, zdaj pa tole.
Od Pesniškega dvora do Pekla, peš, je lahko deset minut, če si moja babica, bos otrok s košaro in devetnajstimi živimi kokošmi na glavi, ali ura hoda, če si moja prababica, mrtvaški voz. Tistikrat se je moja babica zaradi počasnosti svoje mame tako razjezila, da je težko košaro z vso močjo zabrisala na tla, kar je naredilo, da sta dve kokoši umrli in ju je morala kasneje na tržnici prodati za polovično ceno. Še danes zna postati vsa rdeča od jeze, ko govori o tem, jaz pa točno razumem, kako se počuti.
Nerazumna počasnost tistih, ki bi morali biti tvoji voditelji, sopotniki, pa so v resnici le počasno breme, povzroča krivice, povzroča smrt, in za takšna dejstva ni opravičila. Od otroštva moje babice do mojega otroštva se zdi dolga, nezamisljiva pot, in vendar je šel mimo le hip. Zdaj sva obe odrasli ženski, ena bolj, druga malo manj. A v istem življenju sva, o istem hribu Pekel govoriva. Vse imava preračunano: koliko časa potrebujeva do tržnice, do Magdalenskega parka, vse je v nogah, vse je v glavi, vse je v predstavljivosti: ona peš, jaz z avtobusom, avtom.
Vlakom?
»Daj, ne nori!« je nekoč, ne toliko časa nazaj, rekel lokalni župan, ko ga je neka ženska vprašala, kdaj bomo dobili vlak iz Lenarta do Maribora. »Vi sploh veste, koliko vlak stane?!«
On promovira novo avtocestno obvoznico okoli Lenarta. Tudi ona stane, le da si je novo avtocesto iz nekega nepojasnjenega razloga zmeraj lažje predstavljati kot novo železniško progo.
Zdaj ima Pekel tunel. In imel bo novo progo. Očitno je mogoče, če se hoče. Moja babica in jaz pa sprašujeva: okej, mogoče je vlak res predrag. Tramvaj, no, to bi pa šlo, kajne?
