Prav zgrozila sem se, ko sem ugotovila, da bi morala biti praznično razpoložena, jaz pa v preživetvenem nagonu. To tukaj je moja zadnja kolumna letos in na samem začetku, ko sem šele vstopala v ta prostor javnega komuniciranja, sem si obljubila, da bo vsaka zadnja časopisna kolumna v letu praznik. To pa mora biti, ni vrag! Vrag je, ampak tudi on je angel, kajne.

Trikrat sem prepognila koledar, da bi dal kakšen drugačen rezultat, pa nič. Čez dva tedna bo že božič in čez tri smo v naslednjem letu, naj beži, kdor more. To, recimo, že zveni kot voščilo. Toliko ljudi ne more niti bežati, čeprav bi srčno radi; ne pripada jim niti tista osnovna tragika, ko pustiš vse, kar imaš, in odideš bos in lačen peš čez polje.

Čez polje, evo, še lahko grem. Dokaj v miru in brez strahu, da mi bo prva krtina na poti eksplodirala kot mina, ali pa da mi bo iz oblakov namesto debelih kep snega priletel ubijalski dron. V tem sem na boljšem od množice soljudi, ki ta hip hodijo po tem istem planetu, ki odštevajo dni do istega konca 2023 in ki prav danes neko stvar počnejo zadnjič v tem letu; mogoče zadnjič sploh.

Kadar grem čez polje, pa tudi čez sadovnjak in v hrib, me zadnjih nekaj mesecev spremljata Mizzi in Titti, mački. Titti, mogočna in mehka, žilava mačkonka, je šefica naše kmetije, z nami je že pet let, kar jo uvršča med veteranke naše doline. Starešinski status vestno ohranja s srditimi, v kričeče bojne barve odetimi pretepi, ki jih izvaja od potoka Globovnica do Štanerjeve šume, kar so prostranosti, vredne zavidanja. Titti ni niti krvoločna niti nasilna, le na živce ji gre, ko ji hočejo drugi določati meje njenega sveta. Nobenih težav nima s celodnevnim poležavanjem na soncu in s predenjem v objemu. Nasprotno. Če bi bilo po njenem, bi vsi ljudje, vse živali in sploh vsa bitja ves čas samo predli, samo poležavali na soncu, se stiskali drug k drugemu in od časa do časa še kaj pojedli.

Pogosto, še najraje na kakšen decembrski večer, Titti sanjari s smrčkom globoko v radiatorju. To je zdaj njena unikatna in neodtujljiva drža – tako dolgo je morala živeti sama na kmetiji brez elektrike in brez resne kurjave, da je zdaj, ko je v njeno življenje gromko vstopila toplota, pripravljena smrček potisniti tudi v sam gorilnik, samo da se ta čudežna reč, ki ji rečejo ogrevanje, ne bi nikoli več ustavila. Naša Titti ve, kaj pomeni energetska revščina, in iskreno jo skrbi trenutek, ko bodo morali opuščanje fosilnih goriv, tako nujno za naše skupno preživetje, kakor vselej v zgodovini na svoja pleča prevzeti tisti, ki nimajo ničesar razen svojega obupa.

Kakor sem omenila malo prej, Titti ob decembrskih večerih na dolgo in široko sanjari. Ko to počne, je povsem negibna, da ne bi zmotila dobrih duhov, ki čarajo prihodnost, in le od časa do časa pritajeno zagruli, kot nekdo, ki se mu je ravnokar utrnila mila misel na ljubljeno bitje.

Mizzi, no, Mizzi pa je nova. Prostovoljka Hanna iz Varšave jo je vse poletje klicala malutka in tako je naša Mizzi malutka še danes. Malutka, mikromikro stvarčica v velikosti jabolka, je na naše dvorišče prišla na peti junijski dan. Po dveh tednih uničujočih poplav, ki so maja zalile slovensko in avstrijsko Štajersko, kolosalno pa še italijansko Emilijo - Romanjo, je naša skladovnica drv, ki je naložena pod velikansko hruško tepko, začela vpiti. Cviliti. Oglušujoče, srce parajoče, sestradano moledovati. Slišati je bilo kot: »Malo ljubezni, prosim. Malo hrane. Malo, čisto malo mirnega spanca in toplega miru.«

Tri dni smo jo lovili. Bolj ko je bila sesuta, manj se je pustila prijeti. Potem pa je ena spretna dlan s pravim prijemom naredila prvi stik in brezprizivno in nemudoma se je zgodila brezpogojna, brezmejna in nikoli prej videna ljubezen.

Veliko je pripovedi, ki bi jih lahko zapisala o naši Mizzi, malutki. A ker je ravno takšen čas, decembrski, bom pripovedovala o Miklavžu; dobrem možu, ki ni prišel.

Bil je mrzel, zaledenel večer, in povsod v naši dolini je bila čista tema, žalost. Nobene praznične lučke, kaj šele občutka, in na duše so legale skrbi, ki jih doslej nismo poznali. Nekdo je rekel, da mogoče pridejo parklji, a niti parklji niti Miklavž niso prišli; očitno nismo bili niti dovolj poredni, da bi si zaslužili obisk.

Jutro, ki je zraslo na takšni podlagi, je bilo še bolj mrzlo kot dan poprej, še bolj mrko in povsem megleno. Komaj sem se prepričala, da moram ven, čez sadovnjak in v hrib, da ovčkam odnesem zrnje in vodo. Zamišljena in počasna sem sedla na klop ter si pričela obuvati škornje.

Ko začutim, da se v čevlju, tam globoko pri prstih, nekaj premika. Nekaj mehkega in toplega. Nekaj majhnega, majhnega. Darilo!

Hitro sem obrnila škorenj in stresla. Darilo, ki se je prikazalo, je cvililo in cepetalo.

Miška!

Na stopnišču ob klopci je sedela malutka Mizzi in srečno mežikala v dan. S kotičkom očesa je spremljala, ali me bo darilo razveselilo. Potem mi je skočila v objem in radodarno zapredla ob ušesu.

S tem zdaj odštevam te zadnje praznične dni. Lepo mi je, ker vem, da najbrž res ne morem računati na dobre može, a še vedno lahko računam na prijateljice mucke.