»Kapica!« sem zakričala. »Titti!« Prosim, sem bruhnila v jok, naj ne bo ona, prosim, prosim, naj bo plastična vrečka, kos papirja, krpa zemlje. Bila je Titti, mrtva. Traktor ji je odrezal rep, iz ušes in smrčka ji je tekla kri. Na dolino je padal mrak, traktor pa je še vedno kosil, zdaj že daleč na drugi strani potoka.

Več dni sem razmišljala, ali je to primerna tema za časopis. A v sedmih letih pisanja te kolumne nihče drug ni tako pogosto sedel ob moji tipkovnici kot Titti. Vem, da so med bralkami in bralci te kolumne ljudje, ki se radi spomnijo nanjo, dobiva sporočila, celo novoletne voščilnice. Sporočiti vam moram: Titti ni več.

Praznina, ki je ostala za njo, je grozovita.

Titti je bila naš dobri duh, naš angel varuh, naše vztrajanje in naš pogum. Z nami je bila od dne, ko sem kot mlada kmetica prevzela kmetijo. Kolikokrat sem obupovala med tem ali onim opravilom, pa se je pokazala na vrhu klanca in v hipu postala točka, do katere je bilo treba priti. In sem grizla in grizla in prišla do Titti in potem … Kaj vam govorim.