»Kapica!« sem zakričala. »Titti!« Prosim, sem bruhnila v jok, naj ne bo ona, prosim, prosim, naj bo plastična vrečka, kos papirja, krpa zemlje. Bila je Titti, mrtva. Traktor ji je odrezal rep, iz ušes in smrčka ji je tekla kri. Na dolino je padal mrak, traktor pa je še vedno kosil, zdaj že daleč na drugi strani potoka.

Več dni sem razmišljala, ali je to primerna tema za časopis. A v sedmih letih pisanja te kolumne nihče drug ni tako pogosto sedel ob moji tipkovnici kot Titti. Vem, da so med bralkami in bralci te kolumne ljudje, ki se radi spomnijo nanjo, dobiva sporočila, celo novoletne voščilnice. Sporočiti vam moram: Titti ni več.

Praznina, ki je ostala za njo, je grozovita.

Titti je bila naš dobri duh, naš angel varuh, naše vztrajanje in naš pogum. Z nami je bila od dne, ko sem kot mlada kmetica prevzela kmetijo. Kolikokrat sem obupovala med tem ali onim opravilom, pa se je pokazala na vrhu klanca in v hipu postala točka, do katere je bilo treba priti. In sem grizla in grizla in prišla do Titti in potem … Kaj vam govorim.

Šele dva dni po dogodku je mlad traktorist – še vse življenje je pred njim – sestopil s svojega vozila in mi pogledal v oči. Ni rekel: »Žal mi je.« Niti: »Oprosti.« V desetih minutah izmenjave stavkov se nisva dotaknila ničesar, kar bi lahko namigovalo na obžalovanje, kaj šele opravičilo. Namesto tega mi je mirno razložil, da tako pač je. Ali je mačka zaprta v hiši ali pa se zgodi, kar se zgodi. Da je kazen za domačo žival, ki se brez nadzora pojavi v »cestnem svetu«, tisoč evrov. Titti je res umrla sto metrov od svoje hiše, a predvsem je umrla na njegovem travniku, do katerega je šla tako, da je prečkala (ozko in neobljudeno) vaško cesto. Tega pač ne bi smela. Drugič naj bo mačka notri, pa ji on ne bo mogel narediti nič.

»Nobenega drugič ne bo, razumeš. Titti ni več. Pokosil si jo do smrti in niti ustavil nisi, ko si jo zadel.«

»Kaj pa jaz vem, čigava je mačka.«

»Niti ustavil nisi.«

»To ni moj problem.«

Pomislila sem: to sem že slišala. Julian Assange v avtobiografiji, ki je v izvirniku izšla leta 2011, v slovenskem prevodu Erika Majarona pa 2020 pri založbi Sanje, pripoveduje o reakciji velikega dela ameriške javnosti, politike in vojske na objavo videa »Kolateralni umor« na platformi WikiLeaks, ki se je zgodila aprila 2010 in ki prikazuje, kako helikopter apache ameriške vojske v Bagdadu strelja na 12 civilistov, od tega na dva novinarja agencije Reuters.

»Ni bilo nikakršne ponižnosti, nobenega opravičila, še pojasnila ne.« […] »Tako je pač v vojni, nobeno bojišče ni otroško igrišče, nedolžni umirajo.« Assange te reakcije komentira z besedami: »Nihče ne bi smel biti prisiljen sprejeti takega stališča kar na besedo.« In še: »Moč brez nadzora je čisto zlo.«

»Ne morem verjeti, da je nisi videl. Detelja je bila nizka, Titti pa bela, velika mačka.«

»Eh! Ni šans! Ne pri tej hitrosti in pri tej širini košnje! Mačka se prestraši in se potuhne.«

»A ni pravilo, da bi moral voziti v hitrosti konja? In začeti na sredini travnika, ne pa, da si vozil v krogu in jo zaprl v past? In čisto mogoče bi lahko, še preden si začel, pogledal, kam se sploh pelješ?«

Zmeraj ko se z mladimi fanti na močnih traktorjih pogovarjam o kmetijstvu, v nekem trenutku dobim pogled, ki naznanja, da jim nasproti stoji psihopatka, ki nima pojma o življenju na planetu Zemlja, kaj šele o sodobnem kmetijstvu. Takoj zatem bruhnejo v smeh.

»Pa kdo ma cajt za take špilike?!«

»Špilike? Travnik, na katerem si kosil, je vzporeden s cesto, po kateri si se pripeljal do njega. Cesta je dvignjena, travnik pa je pod njo kot na dlani, velik niti za dve nogometni igrišči. Koliko časa potrebuješ, da z dvignjenega traktorja, z dvignjene ceste s pogledom zaobjameš cel travnik, preden se zapelješ na njega in bela mačka – lahko pa bi bila tudi srna ali otrok – v nizki detelji še ni 'potuhnjena'?«

Tišina.

»Koliko časa, te sprašujem!«

Tišina.

»Ti jaz povem! Tri sekunde! En pogled!«

Pa bi bila Titti še tu, zdaj, tu, živa.

Tri sekunde in en pogled niso čas, ampak odnos. Osnovna dostojnost in zavedanje odgovornosti. Do drugih, do šibkejših, do lastnega poklica in do sebe.

Še nikoli v zgodovini en kmet na enem samem traktorju ni zmogel travnika pokositi tako hitro kot danes. Tako hitro obrniti trave in jo še v istem dnevu spraviti v hlev. Za kar so še pred desetimi leti potrebovali tri dni, so danes dovolj tri ure.

Kako je torej možno, da nikoli ni »časa« za nič? Niti za življenje?

»Večji traktor pomeni več odgovornosti,« sem žalostno zavzdihnila.

»Moč brez nadzora je čisto zlo,« pravi Julian Assange.

Zgodba o Titti je zgodba o nenadzorovanih močeh in o njihovih nedolžnih, popolnoma nepotrebnih žrtvah. Nikoli se ne smemo sprijazniti s stavkom, da »tako pač je«. Prosim. Ker ni. Ne sme biti.

P. S. Včeraj, na prvi šolski dan, je v vse slovenske šole skupaj prvič vstopilo 20.173 prvošolčkov. V Gazi je od 7. oktobra umrlo več kot 40.130 ljudi, od tega več kot 16.380 otrok.