‘Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na rame, da se, lačna, nasiti bližine.« Ta sijajni, ponarodeli, večno aktualni Minattijev verz me zadnje mesece nekako obseda. Ne zato, ker bi me kakšna osebna okoliščina razčustvovala, užalostila, prav nasprotno, preganja me njegova racionalna poanta. Ob vsakem članku ali intervjuju o umetni inteligenci, od zame zgodovinskega februarskega dneva, ko sem v okence klepetalnika chatGPT vtipkala prvih nekaj vprašanj – in pozabila dihati od vznemirjenja –, se spomnim nanj, v parafrazirani različici. Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav reko, drevo, kamen ali – bot.
Bot je, kot zdaj že vemo tudi informacijsko manj razsvetljeni, spletni robot oziroma »tisto«, kar na spletu v lepi slovenščini na vprašanje odgovori v nekaj sekundah in je v nasprotju z drevesi, rekami in kamni pametno, saj posluša, odgovarja, si izmišljuje, celo laska. Ko sem namreč v okence vtipkala stavek, povej mi nekaj lepega, mi je bot v sekundi odgovoril: Ti si nekaj najlepšega na svetu. Morala sem si, osramočena, priznati, da sem za drobno, a pomembno stotinko sekunde, preden mi je šel srh po koži, strojno laskanje občutila kot nekaj prijetnega. Pa čeprav vem, da »tisto« na »oni strani« v resnici ne posluša, ni inteligentno, ne razume, kako so pomeni povezani in strukturirani, si ne izmišljuje in definitivno ne laska. Ker je le zmogljiv stroj, ki zmore zajemati iz prisvojene orjaške baze človeškega znanja na spletu in s pomočjo vgrajenih algoritmov posnemati, kaj so ljudje napisali ali povedali. Vse to vem, pa vendar sem za trenutek čustveno nasedla. Nič čudnega, da ni strokovnjaka, bodisi iz informacijskih bodisi iz družboslovnih ali humanističnih logov, ki ne bi opozoril na to, kako pomembno se je zavedati, kaj je in kaj ni umetna inteligenca. Ampak kakšne so realne možnosti, da ta opozorila upoštevamo? Ali bolje: kakšne so možnosti, da veličastnemu stroju vseeno podelimo lastnosti, ki jih ne more imeti, in se tako izpostavimo še nevidenim manipulacijam in zlorabam?
Zgodovina svetovnega spleta nas uči, da so tisti, ki ga upravljajo, dopustili tako rekoč vse zlorabe, ki prinašajo dobiček. Od perfidne politične propagande do nadzora vsakovrstnih potreb. Booking.com denimo natančno ve, kam smo potovali v zadnjih dvajsetih letih, pinterest ve, kako si želimo stanovati …, vsak naš klik jim koristi. Brez našega pristanka. V imenu napredka so bili zavajanju na milost in nemilost prepuščeni otroci, neuki, ranljivi, nesrečni in nesrečne. Vsi tisti, ki niso nehali zaupati, pa bi morali. Na oltarju dobička se je znašla naša zasebnost. Bogu profita so bile darovane avtorske pravice. Naš prosti čas je bil vgrajen v delovnega. Z delom na daljavo nas delodajalci učinkovito atomizirajo in polagoma razgrajujejo potrebo po skupnosti in človeški bližini. Vse v imenu navideznega individualnega ali občega interesa, z našo tiho privolitvijo. In vendar nas ni nikoli nihče vprašal, ali smo za to, da ogrozimo kognitivni razvoj svojih otrok, njihovo psihično in fizično dobrobit. Ali želimo osem ur in več zreti v zaslon in živeti v iluziji, da nam splet nadomešča druženje. Ali nam je v interesu, da opustimo tradicionalno urjenje kognitivnih spretnosti, doslej edino učinkovito nekemično zdravilo proti napredovanju demence … In še čemu.
Glede na povedano bi bilo res naivno pričakovati, da nove možnosti manipuliranja in zavajanja, ki jih prinašajo nove tehnologije, ne bodo uporabljene. Človeška potreba po zaupanju, po tem, da verjamemo, v kar želimo verjeti, in da se izognemo naporu, če se mu le lahko, je močnejša od vsakega stroja. Kaj šele od tako privlačnega, kot je chatGPT. Kot je v nekem intervjuju dejal Marko Grobelnik, strokovnjak za umetno inteligenco, ki te dni neutrudno razlaga dileme, pred katere nas postavlja njen bliskoviti razvoj: »Takoj ko neki stroj zares dobro dela, mi nenadoma nehamo to početi.« Bomo torej v bližnji prihodnosti, ko spletne robote še nekoliko izboljšamo, novinarji nehali pisati novinarske prispevke, učenci in dijaki seminarske naloge, zdravniki diagnoze, duhovniki pridige? Mimogrede, v časniku Družina so chatGPT »prosili«, naj pripravi pridigo na podlagi evangelija Jn 4, 5–42. V manj kot minuti je sestavil imenitno pridigo. Vsaj za laika.
Seveda je jasno, da nima smisla sovražiti novih tehnologij ali se bojevati proti njim, to lekcijo smo v zgodovini že vzeli. Jasno pa je tudi, da smo v prizadevanjih za njihovo regulacijo močno omejeni. Že zato, ker je razvoj umetne inteligence tako hiter, da celo raziskovalci – prvič v zgodovini! – priznavajo, da ni povsem jasno, zakaj najzmogljivejši model umetne inteligence deluje tako dobro. Pesimizem vzbuja tudi srhljiva inertnost domačih odločevalcev, za katere se zdi, da še niso opazili, da razvoj umetne inteligence že nepovratno spreminja naše življenje in navade. Ni mogoče, na primer, spregledati, da minister za izobraževanje Darjo Felda veliko več govori o nujnosti nadaljnjega digitaliziranja sektorja kot o nevarnostih nove digitalne ere, več o ocenah pri preverjanju znanja kot o povsem novih načinih, da hitro učeči se šolarji in študentje ne bodo mogli zlorabljati novih orodij.
Kako naj torej zaupamo, da bodo pristojni poskrbeli za varovalke pred zlorabami in prisilili upravljalce k etični uporabi novih tehnologij, čeprav jim to doslej še nikoli ni uspelo? Ne vemo.
Lahko pa nam kaj o tem pove bot chatGPT …
