Zimske in poletne olimpijske igre potekajo vsaka štiri leta, kar ve vsak od nas. Le malokdo pa ve, da imamo tudi olimpijade, ki potekajo vsako leto in so ponavadi daleč od javnosti in velike pozornosti. Gre za tekmovanja iz znanj srednješolcev, ki potekajo vsako leto in imajo dolgoletno tradicijo. Prva olimpijada iz znanja je bila iz matematike daljnega leta 1959 v Romuniji, ki se je je udeležilo sedem držav, letošnje v Angliji, ki je bila 65. po vrsti, pa se je udeležilo že 108 držav. Matematiki je že leta 1967 sledila fizika, v poznejših letih pa še kemija (do sedaj 56 olimpijad), biologija (35), geografija (20) in vse do najmlajše astronomije, letos sedemnajste po vrsti v Riu de Janeiru. In ravno olimpijada iz astronomije je tista, kjer smo dosegli najboljše rezultate.

Na dosedanjih dvanajstih olimpijadah, ki smo se jih udeležili, smo prejeli sedem zlatih medalj in imeli tri absolutne zmagovalce. Na olimpijadah iz znanj se namreč ne podeljuje le ena posamična medalja, temveč je zlatih, srebrnih in bronastih medalj več. Letošnji rezultati so bili izjemni, osvojili smo dve zlati in dve bronasti medalji. Žiga Andolšek z Gimnazije Bežigrad je že drugič dosegel prvo mesto in osvojil že svojo četrto zlato medaljo. Tako se je skoraj postavil ob bok neponovljivemu uspehu srbskega dijaka Teodorja von Burga, ki je osvojil na olimpijadah iz matematike štiri zlate, eno srebrno in eno bronasto, dve medalji že kot osnovnošolec. Za primerjavo: Slovenija je na dosedanjih olimpijadah iz matematike prejela eno zlato medaljo.

Tudi na drugih tekmovanjih naši dijaki prejemajo medalje in dosegajo odlične rezultate, še najtežje je na olimpijadi iz matematike, kjer sodeluje največ držav in je konkurenca največja. Ko je po dolgih letih ameriška ekipa dosegla ekipno prvo mesto, je pristala na prvih straneh ameriških uglednih časopisov in revij.

Opisano je lepši, sladki del zgodbe o tekmovanjih iz znanj. Bolj grenak je del o pripravah na tekmovanja in financiranju. Podobno kot v športu (naj mi šolniki oprostijo primerjavo) ni mogoče dosegati odličnih rezultatov brez priprav. Nekatere države dijake pripravljajo tako, da dijaki praktično ne obiskujejo pouka, nekatere imajo za to določene šole z veliko ur matematike (Srbija svojo slavno matematično gimnazijo), drugi pa ob pouku, kamor spada tudi Slovenija. Gimnazije organizirajo na šoli priprave za državna tekmovanja, najboljši na tekmovanjih pa so deležni posebnih dodatnih priprav. Nekatere priprave potekajo tudi med letom, tako da dijaki odhajajo večinoma v Ljubljano, pri čemer sredstva zagotavlja šola.

In pri tem se zatakne. Šole namreč od ministrstva za vzgojo in izobraževanje ne prejemajo za delo z nadarjenimi dijaki nobenih sredstev in jih morajo najti, kakor vedo in znajo. Najenostavneje bi bilo, da priprav na šolah ne bi organizirali in bi tako na najlažji način rešili problem denarja. Seveda šole tega ne naredijo, saj je to daleč od moralne odgovornosti za najboljše. Tako iščejo donatorje, kar pa ni lahko, saj je medijski odziv (čeprav se izboljšuje) premajhen. Zato ravnatelji na prvih roditeljskih sestankih nagovorijo starše, naj s prostovoljnimi prispevki omogočijo številne dejavnosti, med njimi tudi priprave na državna tekmovanja.

Skupne priprave za najboljše za olimpijado so v obsegu, kot pač so, za obširnejše bi bilo treba zagotoviti več denarja. Največja ironija pa je, da je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v letu 2024 zmanjšalo znesek glavarine na dijaka. Za nepoučene: srednje šole so financirane po glavi dijaka. Takšna poteza je nerazumljiva, da ne rečem sovražna do šol. Tako so se zdaj tudi nekatere šole, ki so v preteklosti kolikor toliko normalno poslovale, znašle med šolami, ki prejmejo premalo sredstev in morajo prihajati na ministrstvo z računi in dokazovati dodatna sredstva, da ne končajo v rdečih številkah. Verjemi, če moreš: ministrstvo že vnaprej ve, da bodo šole prejele premalo sredstev, nato pa jih pozove, naj pridejo po dodatna sredstva in dokažejo, da so do njih upravičene! Šole so tako prisiljene racionalizirati dejavnosti, ki niso zakonske predpisane, med njimi tudi priprave na tekmovanja. Podatek, da je bil trenutni minister dr. Darjo Felda več let vodja slovenske ekipe za matematično olimpijado, tako spada v pri nas že prenapolnjeno rubriko Saj ni res, pa je.

Kako torej rešiti nastalo problematiko in tudi v prihodnosti dosegati odlične rezultate? Povečanja sredstev za področje vzgoje in izobraževanja trenutni minister ne zmore zagotoviti, saj v vladi nima nobenega vpliva. Mogoče pa predsednik vlade prepozna, da je področje šolstva usodno za razvoj države? Kaj pa če tekmovanja iz znanj preselimo na ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport k ministru Matjažu Hanu? Po prenosu športa na omenjeno ministrstvo je prišlo do povečanja sredstev, ki ga ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ni zmoglo in znalo zagotoviti. Smešno? Kakor za koga. Šolam je zdaj, na tej točki, najbrž že vseeno, od kod pridejo sredstva. Šolam, ki jim ni vseeno za dijake. Še.