Priznati je treba, da imajo Italijani smisel za estetiko in za komunikacijo. Na Škofijah se pelješ mimo mejnega prehoda brez kakršnih koli kontrol, po nekaj metrih pa naletiš na cestno zaporo. Ko se odpelješ z avtoceste, te pričakajo policijsko vozilo, policijski kombi in vojaško vozilo. Bolj kot na mejni prehod prizor spominja na vojaške nadzorne točke na vojnih območjih, manjkajo samo še vreče peska, prazni sodi nafte in nekaj metrov bodeče žice. Sporočilo je jasno: ve se, od kod prihaja nevarnost. Policaji in vojaki z brzostrelkami pazljivo gledajo, kdo se pripelje mimo njih. Na slovensko-italijanski meji so pregledali skoraj 19.000 oseb in 10.000 vozil, ustavili so 300 tujih državljanov, ki niso imeli pogojev za vstop v državo in jih 220 zavrnili, aretirali so deset oseb zaradi pomoči pri ilegalnem priseljevanju ter jih 35 ovadili zaradi drugih kaznivih dejanj. Številke ne kažejo na pretirano tveganje na naših mejah. Italijani pravijo, da bo kontrola ostala, dokler se »mednarodne razmere s povečano grožnjo terorizma ne bodo umirile«.
Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je po italijanskem vzoru, vendar manj spektakularno, poslal policijsko kontrolo na slovensko-hrvaško mejo. Razumevajoče pravi, da so se tako odzvali »zaradi terorizma«. Trenutno ni znano, da bi kakšnega »terorista« ustavili na slovensko-hrvaški mej in niti ne na slovensko-italijanski. Skrajneže in potencialne morilce bi bolj kot na Škofijah veljalo iskati v velikih predmestjih zahodne Evrope, kjer so sanje o enakosti in bratstvu že zdavnaj potonile v pozabo. V pozabo pa lahko hitro potonejo tudi naše sanje o svobodi. Ta se počasi, a vztrajno krči.
Zgleden primer je bil govor, ki ga je imel Slavoj Žižek na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Rekel ni prav nič posebnega. Pokazal je empatijo do Palestincev. Njegov nastop so skoraj prekinili, na koncu se je direktor knjižnega sejma praktično opravičil za filozofove izgovorjene besede. Če se to zgodi Žižku, potem se moramo res vprašati, ali je svoboda govora še absolutna kategorija. Od 11. septembra 2001 dalje nas prepričujejo, da moramo žrtvovati nekaj svobode za večjo varnost. Za našo varnost pred oblastjo in represivnim aparatom pa je res pomembno, da lahko Žižek in tudi vsi drugi svobodno izražajo svoje mnenje.
Jasno je, da ima svoboda svojo ceno. To so spoznale tudi Zelene brigade, navijači škotske nogometne ekipe Celtica. Klub jim je suspendiral letno vstopnico. Na zadnji tekmi lige prvakov so oblekli črne, rdeče, zelene in bele majice. Na tribunah so zarisali palestinsko zastavo. Pred tekmo so jih opozorili, naj tega ne počnejo, a se na to niso ozirali. Poudarili so, da imajo tudi oni, kakor vsi drugi državljani, pravico izraziti svoje politično prepričanje. To ni bila njihova prva podpora Palestini. Zgodilo se je tudi leta 2016 in 2018, politična stališča pa so brez zadržkov izrazili tudi v preteklosti. Ko so letos desničarski navijači rimskega Lazia prišli na glasgowski stadion, so jih ti navijači pričakali s pesmijo Bella ciao. S tribun se je razvil velik transparent z napisom »Antifascist Glasgow Celtic«, narisan pa je bil tudi za noge obešeni fašistični voditelj Benito Mussolini s pripisom »Sledite vašemu voditelju«. Izrazito levičarsko usmerjeni republikanski potomci katoliških irskih migrantov so se barvito poslovili tudi od britanske kraljice. Ko je umrla, so med minuto molka pred tekmo glasno skandirali, naj zaploskajo tisti, ki sovražijo kraljevo družino. Mnogi na stadionu so jim prepričano sledili. Tekme Celtica v Glasgowu si je vredno ogledati, ne le zaradi nogometa.
Občutek je, da postaja svoboda iz dneva v dan bolj nevarna za oblastnike. Utišati se jo da z raznimi metodami, tudi z zgledno organiziranim strankarskim življenjem. Tam prav pride stari princip demokratičnega centralizma, kjer se mora manjšina tiho podrediti večini. V praksi to pogosto pomeni, da se vsi trudijo uganiti želje »velikega in vsemogočnega« voditelja. Janez Janša je med svojimi privrženci to zgledno urejal. Njegova stranka že desetletja brezhibno deluje. V Gibanju Svoboda se te vrline pospešeno učijo. Tudi oni verjamejo v leninistične teorije. Novi obrazi verjetno še niso utegnili prebrati Rose Luxemburg ali pa so v Gibanju Svoboda ugotovili, da so njene teorije neuporabne: »Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače.« Princip je zmeraj enak: takoj je treba disciplinirati sopotnike. Voditelj in njegov ožji krog odločata, drugi se prilagodijo ali pa odidejo. Tako je najprej odšla Marta Kos, potem Tatjana Bobnar, sledili so drugi. Zadnja v vrsti je Mojca Šetinc Pašek. Cenjena novinarka se je za vstop v politiko odločila, »ker je bilo v času prejšnje Janševe vlade dovolj zlorabljanja oblasti, sesuvanja ustave in pravne države, blatenja in diskreditiranja«. Z Janšo je imela dolg sodni spor zaradi razžalitve. Tam je pred obrekovanjem politikov odločno in vztrajno branila svojo čast in čast novinarskega ceha. Obetala se ji je svetla prihodnost. Poznala je delovanje političnega ustroja, bila je prepoznaven obraz stranke in si je upala odpirati teme, ki bi jih drugi raje pustili ob strani. Izključili so jo iz stranke, takoj ko je izrazila določene dvome. Očitno Golob okrog sebe ne mara odločnih osebnosti, zanimivo pa je tudi, da so skoraj vsi umaknjeni – ženskega spola.
Svoboda je bila svoboda tistih, ki mislijo drugače.
