Prijatelj Joszef mi je iz Hersona poslal fotografijo, na kateri stoji pred mogočno sivo zgradbo z obokanimi okni. V pristanišče ob Dnipru je peljal humanitarno pomoč iz Budimpešte in se je ustavil v mestu. »Sinagoga je ponovno odprta,« je pripisal. Takoj sem mu odpisal, da sem srečen, ker njegov tempelj dela. »A naša katoliška katedrala srca Jezusovega še stoji?« sem vprašal. Poklical me je in mi sporočil veselo novico. »V Ulici generala Suvorova vse še stoji. Ali dela, pa ne vem.« Zanimala me je tudi usoda hotela Fregat, monumentalne brutalistične zgradbe ob reki. Vendar z njegovo usodo ni bil seznanjen. »Za nekaj dni sem najel stanovanje, hoteli me niso zanimali. Mesto je zelo prazno. Tovoril sem hrano starim ljudem, ki ne morejo priti do razdeljevalnic v centru, in nisem srečal žive duše. Kdor se je lahko, se je odselil.« Usoda mest, ki jih zajame vojna in gredo iz rok v roke.

Ampak verski objekti v rojstnem mestu Leva Trockega so preživeli, tudi pravoslavna katedrala svete Katarine. Da naša katoliška cerkev še stoji, nas mora še posebno veseliti, ker je mistično povezana s cerkvijo svetega Jožefa na današnji Ulici Janeza Pavla II. v Ljubljani. Cerkvi sta nastali v različnih časih in podobnih okoliščinah, dolgo pa sta imeli skoraj enako usodo. V osemnajstem stoletju je Grigorij Potemkin za cesarico Katarino Veliko ob izlivu Dnipra zgradil Herson v velikem programu preobrazbe današnje Ukrajine v Novo Rusijo. V mesto je povabil vse, od britanskih obsojencev do italijanskih trgovcev in Judov iz Brodija in Lviva. Katoliki so potrebovali svojo cerkev in jezuit Elizum Schatz jo je tudi zgradil. Cerkev in mesto sta zelo resnična, čeprav je Potemkin slovel predvsem po potemkinovih vaseh, ki so bile zgolj kulise na enem od potovanj njegove cesarice.

Cerkev je prelepa in je napredovala v status katedrale, ker je postala sedež hersonske nadškofije. Živela je mirno življenje do oktobrske revolucije in leta 1918 so v njej prvič maševali v ukrajinščini, ker je Ukrajina razglasila neodvisnost. Vendar jo je Sovjetska zveza takoj ukinila in ob tem ni ukinila samo ukrajinščine, ampak tudi cerkev. Po letu 1931 v njej ni bilo več niti občasnih maš, po drugi svetovni vojni pa so v njej uredili skladišče za opremo filmskega studia. Delovala je tudi kot kinodvorana, Kino Pavlika Morozova, v katerem so vrteli otroške filme.

Tudi cerkev svetega Jožefa v Ulici Janeza Pavla II. v Ljubljani so zgradili jezuiti. Tik pred prvo svetovno vojno so končali groba gradbena dela, v stavbo pa se je potem naselila vojska, ki jo je naslednjih deset let uporabljala kot skladišče hrane. Ko so v Hersonu v dvajsetih letih ukinili cerkev, so jo v Ljubljani posvetili. Vendar je živela sredi komplikacij, ker je vlada poskušala izgnati jezuite na Vis in cerkev zasesti. Rešili so se s finančno goljufijo in slamnatim lastništvom. Še med drugo vojno je cerkev cvetela, Jože Plečnik pa je po naročilu škofa Rožmana naredil načrte za oltar. Po drugi svetovni vojni so jo zasegli, zazidali oltar in v njej je do leta 1990 deloval filmski studio tako kot v srcu Jezusovem v Hersonu. Po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze pa sta bili obe cerkvi ponovno posvečeni. Sveti Jožef leta 1995, tik pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ki je tudi dobil svojo ulico in izgnal Zrinjskega, ki je bil tam doma skoraj sto let. Katedralo v Hersonu so ponovno vrnili v uporabo deset let za ljubljansko cerkvijo leta 2005.

Jozsefu sem po telefonu razlagal duhovno povezanost dveh mest, ki sta mi pri srcu, skupaj pa sva delala primerjavo med današnjim Hersonom in Sarajevom leta 1993. »Sarajevo je bilo manj prazno od Hersona,« je strokovno ocenjeval, medtem ko se je slišalo občasno bobnenje težkega orožja. »Tukaj je razen vojske res malo ljudi. Ampak v Sarajevu so bili Srbi v hribih, Rusi pa streljajo z druge strani reke in ne morejo čez. Ko sem prišel, je bil še kar mir, zdaj pa je spet veliko hrupa.«

Potem je vprašal, kaj je novega v Sloveniji. Nanjo se je navezal leta 1991, ko je pokrival vojno za časopis. Pojasnil sem mu, da se to poletje ukvarjamo s pobojem nutrij, in mu z velikim veseljem razložil, kako je hitro razmnoževanje teh živalic postalo glavna politična tema države. Opisal sem mu okoliščine, v katerih je zaradi njih javna tema postalo premierjevo intimno življenje in kako sta se v zgodbo vpletla parlament in civilna družba.

Joszef je zelo miren človek, ki je pisal o zelo začudujočih in nenavadnih dogodkih od Kartuma do Kabula. Nikoli ne povzdigne glasu. »Nutrije? Nutrije,« je rekel po dolgem premoru. »Vaša glavna politična tema so nutrije? Briga vas svetovna vojna v vzhodni Evropi, konec sveta zaradi spremembe podnebja in pristanišča na izlivu Donave. Nutrije! Sklepam, da za državni udar v Senegalu niste slišali, Wagner v Nigru pa vas ne zanima.«

Poskušal sem mu razložiti, da imamo tudi mi svoje probleme in da so nam živali pojedle tri plavajoče hiške na Ljubljanici, zaradi česar so društva za zaščito živali v državljanski vojni z lovsko zvezo. Pa tudi en kostanj pred zgradbo Drame so požagali, kar je povzročilo veliko vznemirjenje med državljani. »Veš, kaj,« je sklenil. »Vi Slovenci ste prišli. Postali ste zahodna država. To, kar smo si vsi želeli. Samo eno je zame misterij.« Ni mu bilo namreč jasno, kako je potem mogoče, da pol države v vojni v Ukrajini navija za Rusijo.