In je bila, rabuka, strašna, zmeraj, pa čeprav smo sošolko pred domačimi vrati odložili do pikice pravočasno, čeprav ni smrdela niti po čikih niti po piru in čeprav je lahko stala z eno nogo pri miru z zaprtimi očmi ter se istočasno še dotaknila konice svojega nosu. Vedno je šla iz kluba trezna domov in vedno jo je foter namlatil, ker da je bila pijana; modrice so se videle do naslednjega izhoda. Vsakič znova smo bili prepričani, da ga bomo naslednjič vendarle zadovoljili – njegova hči je bila ena naših najljubših sošolk, priljubljena in ljubljena in poosebljena prijaznost; nikakor nismo mogli dojeti, zakaj zaboga jo mlati kar tako, brez razloga, ona res ni pila, marsikdo pa je rekel, da ziher bi, če ne bi bilo očeta, če on ne bi bil tako strog, bi njegova hči zabluzila v tri krasne in postala pijandura kot sosedova Dolfa.
To se ni zgodilo, rezultat je bil dosežen, naša najbolj priljubljena in ljubljena sošolka je prišla do mature brez enega samega ekscesa z alkoholom, je pa nekoč po večernih pogajanjih z očetom pristala v bolnišnici z odprtim zlomom medenice, kar je bil gotovo eksces, le da ne njen. Tedne in tedne in mesece in mesece se je sramovala svojega bolnišničnega staleža, vsi smo ji morali nositi zvezke in komaj nam je uspelo, da smo še pred prvim izpitom na maturi spravili skupaj vse lekcije, jih ponotranjili zase in zanjo in skupaj uspeli, ne da bi enkrat samkrat omenili pravi vzrok njenih in naših skupnih skrbi, grozovito oviro na poti h končani gimnaziji, strah in trepet in še zmeraj: kaj hočeš, on je pač strog, samo dobro ji hoče, kakor vsak oče za svojo hči.
