Moj prvi, res besni refleks je bil: govori v svojem imenu, tepec! In spomni se, kaj si mislil, ko je bila tvoja denarnica še pol prazna, kaj sta ti pohlep in solidarnost pomenila takrat! Ko mi je iz nosnic nehal puhati dim, me je zagrabil obup: kako je mogoče dandanes, ob vseh znanih dejstvih, le zato, da bi si olajšal vest, prodajati takšno meglo, tako slaboumno »resnico« o človekovi »naravi«? Po kateri so tisti, ki se stepejo za vsako bučo, pač podjetnejši, tisti, ki se ne, pa leni, neustvarjalni in – logično! – revnejši? In kako je ob takšni kvazibiološki predpostavki sploh mogoče govoriti o družbeni ureditvi, če ne tako, da podjetnejšim, to je brezskrupuloznim, stvari pač pripadajo, preostali pa naj bodo dobri ljudje v ljudski kuhinji, ki naj deluje, da se ohrani poceni delovna sila? Kako zmore intelektualec izvesti takšen (samo)prevarantski salto mortale in svoje socialno blagostanje utemeljiti/upravičiti na »naravi«, ki nas je naredila različne, pri tem pa ignorirati antropologijo, zgodovino, sociologijo, psihologijo, filozofijo in znanost, ki na milijon načinov razlagajo, kako nastane izrojena družba, kakršno živimo?

Neoliberalistični vzvodi moči so vse bolj podobni tistim v sužnjelastniškem redu, vse bolj skoncentrirani v rokah nekaj »kreativcev«, ki jih ne ovirajo malenkosti, kot je sočlovek, zato si brez težav izmišljajo nove in nove načine izkoriščanja in bogatenja, v enaki meri pa narašča tudi okoljska škoda, ki jo povzročajo. Porušeno je krhko družbeno ravnovesje, ki se je izgrajevalo po drugi svetovni vojni, ko je srednji sloj, ki je takrat predstavljal večino, še imel vpliv na odločitve, zdaj pa izginja, narašča pa množica brezpravnih in podplačnih ljudi, ki so socialno paralizirani. Nihče več kapitalu ne postavlja mej.

Posledica ni samo vse slabša kakovost življenja, ampak predvsem grozljiv občutek negotovosti, zbeganosti, nemoči in izgube orientirjev. Ta nemoč že prerašča v fatalizem na eni strani, na drugi pa v pogrošni »poštenjak je bedak, vsi kradejo, dajmo še mi«. Širi se vdanost, ob kateri v isti sapi trepetamo za prihodnost svojih otrok, vojna industrija cveti kot še nikoli, in jim hkrati kupujemo na tone plastičnih igrač, od katerih nekdo mastno služi, nas pa bodo kmalu zadušile. Občutek je, da ni izhoda, da je propad ireverzibilen, tako nam kažejo številke, tako svarita znanost in prestrašen ljudski glas.

Pred kratkim je Guardian, ki velja za resen medij, objavil članek, ki je deloval skorajda nespodobno. (Tudi resni mediji imajo resen problem: njihov obstoj je v radikaliziranih okoliščinah medijske krajine ravno tako vsaj delno odvisen od kapitala, in tako po eni strani razkrinkavajo najhujše ekscese, samega svetovnega ustroja pa ne postavljajo pod vprašaj. Na eni strani tolažijo bralce, da so na njihovi strani. Na strani »poslovno« pa objavljajo borzne indekse največjih profiterjev.)

V članku z naslovom Moralno nihče ne nasprotuje je Guardian poročal o nedavnem brazilskem srečanju skupine G20, ki združuje dvajset ekonomsko najmočnejših držav. Na srečanju je Brazilija predlagala, da bi se podnebne krize in njenih zastrašujočih posledic lotili na razumen način: za dva, za uboga dva odstotka bi obdavčili zgolj najbogatejše ljudi sveta, katerih premoženje presega bilijon dolarjev (bilijon je milijon milijonov, napiše se takole: 1.000.000.000.000). Takih ljudi je trenutno na svetu sto. Brazilska ministrica za okolje je povedala, da bi s tem micenim davkom na premoženje zbrali 250 milijard dolarjev na leto. Namenili bi jih reševanju okoljskih izzivov. (Ve se, da bogataši povsod po svetu plačujejo najmanjši odstotek davka med vsemi državljani.) Povedala je tudi, da »moralno nobena od dvajsetih držav na konferenci ni nasprotovala, da pa je bila raven podpore pri nekaterih večja«.

Seveda, noben predstavnik najbogatejših ni hotel pred kamerami v državi, kjer podnebne spremembe grozljivo slabšajo položaj že tako ogromne množice revežev, izpasti pohlepen idiot, nihče ni razpredal o tem, kako se tudi v bilijonarjih zgolj borita ustvarjalni egoizem in pasivna človečnost. »Moralno« so bili torej vsi lepo previdno tiho. V njihovem imenu je nato spregovorila ameriška državna sekretarka Janet Yellen: ona »ne vidi potrebe« po takšni globalni iniciativi.

Ne vidi potrebe. Moralno je za, zato ne nasprotuje, a ne vidi potrebe. Ta je dobra, kajne? Gotovo je res ne vidi. Če bi jo videla, ne bi odpotovala na srečanje G20, kjer je ta naivni, zoprni, nerealni brazilski predlog odgnala kot nadležno muho. Vsaj nekaj je s tem postalo jasno: najmočnejšo gospodarsko silo obvladuje veliko manj kot sto ljudi. Sto jih obvladuje ves svet. In ker ZDA »ne vidijo potrebe«, obdavčitve ne bo. Če ta ne bi veljala povsod, bi namreč ubogi bogatuni pobegnili v duty free države.

Novembra bomo že priča novi zabavi (tragediji/komediji/farsi): globalni okoljski konferenci COP29 v Bakuju, kjer bodo predstavnikih stotice znova odločili, da tudi oni »ne vidijo potrebe« po resni skupni akciji; drugače misleče pa bo o dejstvih zanesljivo podučil azerbajdžanski režim.