Moj prvi, res besni refleks je bil: govori v svojem imenu, tepec! In spomni se, kaj si mislil, ko je bila tvoja denarnica še pol prazna, kaj sta ti pohlep in solidarnost pomenila takrat! Ko mi je iz nosnic nehal puhati dim, me je zagrabil obup: kako je mogoče dandanes, ob vseh znanih dejstvih, le zato, da bi si olajšal vest, prodajati takšno meglo, tako slaboumno »resnico« o človekovi »naravi«? Po kateri so tisti, ki se stepejo za vsako bučo, pač podjetnejši, tisti, ki se ne, pa leni, neustvarjalni in – logično! – revnejši? In kako je ob takšni kvazibiološki predpostavki sploh mogoče govoriti o družbeni ureditvi, če ne tako, da podjetnejšim, to je brezskrupuloznim, stvari pač pripadajo, preostali pa naj bodo dobri ljudje v ljudski kuhinji, ki naj deluje, da se ohrani poceni delovna sila? Kako zmore intelektualec izvesti takšen (samo)prevarantski salto mortale in svoje socialno blagostanje utemeljiti/upravičiti na »naravi«, ki nas je naredila različne, pri tem pa ignorirati antropologijo, zgodovino, sociologijo, psihologijo, filozofijo in znanost, ki na milijon načinov razlagajo, kako nastane izrojena družba, kakršno živimo?