Obe zadnji ameriški administraciji (Trumpova in Bidenova) sta poskusili zaustaviti kitajski gospodarski vzpon prek vse bolj kompleksnega mehanizma carinskih ovir, prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu, prepovedi izvoza visoke tehnologije v Kitajsko in prek prepovedi izvoza tehnologije za izdelavo polprevodnikov (čipov). Vendar se je Američanom ta tehnološka vojna povsem izjalovila.
Poglejmo nekaj podrobnosti glede te vojne. ZDA so leta 2018 začele delati težave kitajskemu tehnološkemu podjetju ZTE z izgovorom, da slednji posluje z Iranom. Takrat se kitajska podjetja na področju čipov še niso mogla upreti in ZTE je na koncu pristal na ameriške pogoje, sprejel kazen in celo na ameriškega nadzornika poslovanja. To je bil povod, da je Kitajska začela z lastnim razvojem čipov.
Američani so leta 2019 začeli delati težave Huaweiju, aretirali Meng Wanzhou, prepovedali dobavo čipov Huaweiju in prekinili poslovne vezi med Huaweijem in številnimi ameriškimi podjetji, kot je Google kot ponudnik operacijskega sistema Android. Huawei, ki je bil takrat številka 1 na področju pametnih telefonov na svetu, je povsem izgubil svoj tržni delež, vendar je uspel ohraniti posel komunikacijskega omrežja 5G. Poleg tega se je še naprej širil na druga področja, kot so električni avtomobili in računalniki. Huawei je razvil številne alternative ameriškim izdelkom, kot so ERP, EDA in OS Harmony. Letos je Huawei sporočil, da je razvil lastne čipe in da se vrača s 5G telefonom.
Po Huaweiju so bila vsa kitajska podjetja v paniki glede čipov, zavedajoč se, da razlog zaustavljanja ZTE in Huaweija ni bil Iran ali možnost tehnološkega vohunjenja, ampak zaradi Kitajske. Kitajska podjetja so začela mrzlično kopičiti in kupovati čim več čipov, kar je privedlo do disrupcij v globalni dobavni verigi čipov. Leta 2021 so Američani presenečeno ugotovili, da se tudi ameriška podjetja soočajo s pomanjkanjem čipov.
Tudi ZDA so zapadle v paniko, saj so odkrili, da je 90 % čipov, proizvedenih v Tajvanu ali Južni Koreji, v dosegu kitajskih raket. Če bi se Kitajska odločila napasti Tajvan, bi Američani izgubili tudi svojo zalogo čipov. Tako so Američani začeli mrzlično pritiskati na Tajvan in Južno Korejo, naj v ZDA ustanovita tovarne čipov, uvedle so zakon o čipih in subvencionirajo proizvodnjo čipov z desetinami milijard dolarjev.
Vendar zadeve ne gredo po načrtih. ZDA so v zadnjih štirih desetletjih zanemarile izobraževanje na področju tehničnih poklicev, zato danes primanjkuje inženirjev in tehnikov za zagon domače proizvodnje čipov. Zadnja novica je, da je bila tovarna TSMC v ZDA prestavljena z leta 2024 na 2025.
Prvi kitajski napredek je prišel na področju čipov za shranjevanje podatkov, ki so jih prej monopolizirala korejska podjetja. Leta 2022 je Kitajska začela množično proizvodnjo čipov za shranjevanje in kitajski uvoz korejskih čipov se je močno zmanjšal, prihodki in dobički kitajskih podjetij s čipi pa rastejo.
Po tem ko so ZDA opazile napredek Kitajske pri čipih za shranjevanje, so skupaj z Japonsko in Nizozemsko uvedle načrt za prekinitev dobave opreme za proizvodnjo čipov Kitajski. Toda bilo je prepozno, kitajska industrija čipov danes ni več to, kar je bila leta 2018. Prihodnost kitajskih čipov gre v naslednji smeri: Kitajska DUV litografija (za proizvodnjo več kot 7 nm čipov) se je na trgu pojavila letos in Huaweijevi mobilni telefoni 5G s temi čipi se vračajo v drugi polovici tega leta. Leta 2024 bo Kitajska tudi na področju GPE čipov prevzela delež ZDA. Leta 2025 naj bi se pojavila kitajska EUV litografija (za proizvodnjo 2 nm čipov in manj). Stopnja samooskrbe s kitajskimi čipi se bo še naprej povečevala in bo v naslednjih 3–4 letih presegla 50 % in takrat bo ameriško vztrajanje v vojni s čipi proti Kitajski postalo nesmiselno.
Največja žrtev ameriške čipske vojne je južnokorejska industrija čipov, naslednja pa bo tajvanska s TSMC na čelu. Tudi prihodnost ameriških čipov ni svetla. Visoki stroški, pomanjkanje tehničnega kadra in nizka učinkovitost ter težavni sindikati bodo vedno spremljali ameriško industrijo čipov, zaradi česar bo manj konkurenčna. Kdo bi kupoval za 50 % dražje ameriške čipe?
Toda ameriška strategija tehnološkega zaustavljanja Kitajske ni bila neuspešna samo na področju čipov, pač pa na vseh področjih. Še več, privedla je do štirih perverznih, povsem neželenih učinkov. Prvi je, da so ZDA Kitajsko prisilile v pospešen lasten tehnološki razvoj. Drugič, kitajski izvoz tehnoloških izdelkov v ZDA se je sicer res zmanjšal, vendar je Kitajska te proizvode preusmerila na ameriški trg prek tretjih držav (od Indije in Vietnama do Mehike) in se s tem izognila ameriškim oviram. Tretjič, ZDA so s tem te tretje države pahnile v kitajski objem oziroma v kitajske dobavne verige. Te tretje države so zdaj postale odvisne od kitajskih investicij in naročil in če se bodo nekoč morale odločati med ZDA in Kitajsko, se bodo bolj verjetno odločile za Kitajsko, ki jih je industrializirala in jim »daje kruh«. In četrtič, z ekonomsko integracijo tretjih držav s Kitajsko prihaja tudi geopolitična. Kitajska s tem širi svoj krog zaveznikov in svojo geopolitično moč, kar se nenazadnje kaže v porastu pomena grupacije BRICS+ in števila novih prošenj za članstvo (23 držav).
Torej, ZDA se je ta strategija tehnološkega in gospodarskega zaustavljanja Kitajske povsem ponesrečila, s čimer se je ameriško geopolitično nazadovanje še pospešilo. Ameriška strategija glede Kitajske je bila strel v lastno koleno.
