Pohod za življenje in javna molitev rožnega venca na Kongresnem trgu v Ljubljani imata skupni imenovalec. V obeh primerih gre za skupine ljudi z idejami, ki lahko vodijo v transformacijo pravnega reda, v retradicionalizacijo, v bolj avtoritarno družbo in v družbeni razkol, vse pod zastavo morale in krščanstva.
Njihove ideje so nam lahko všeč, lahko se nam zdijo čudaške in škodljive, toda v skladu z normami demokratične družbe moramo dopustiti, da jih njihovi zagovorniki uveljavljajo tudi javno. Še več, to njihovo pravico, dokler nikogar neposredno ne ogrožajo, moramo v skladu z ustavo in človekovimi pravicami braniti; tu ni obvodov, če z demokracijo resno mislimo. Toda prav ta – pogojno rečeno – demokratična dobronamernost do manjšinskih prizadevanj lahko v končni posledici demokracijo ošibi ali celo uniči. Ta nevarni proces smo lahko dve desetletji tako rekoč in vitro opazovali na Poljskem.
Stranka Zakon in pravičnost je kljub milijonom protestnikov na ulicah na nedeljskih volitvah dobila največ glasov – dobrih 35 odstotkov. Najbrž ne bo oblikovala koalicije, toda njen politični modus operandi, ki je stranki zagotovil takšno moč, zato še ni izgubil svojega privlaka … Spomnimo: skrajno konservativna manjšinska gibanja so pod okriljem Katoliške cerkve in z angažiranjem vplivnega Radia Maria najprej »učinkovito« detektirala ključne krivce za družbene tegobe. To so tisti, so ljudem dopovedovali dan na dan, ki razjedajo poljske vrednote in poljsko tradicijo. Tarča ultrakonservativcev so postali istospolno usmerjeni, ženske, ki »nočejo« rojevati ali bi »otroke« celo »umorile«, in islamski migranti, sami klasični objekti družbene represije torej.
Ko je stranka Zakon in pravičnost vodila vlado, od leta 2006 do 2007, je bila njena politika še zmerna. Svoj radikalizem je pokazala šele leta 2015, ko je s skromno večino prevzela oblast. Nemudoma se je lotila sodne oblasti: sodnike je imenovala na neustaven način, pozneje je uzakonila sankcije za sodnike, ki bi razsojali v nasprotju z vladno politiko. Z javne radiotelevizije so odpustili izkušene voditelje in novinarje ter zaposlili ultradesničarje s spletnih medijev, ki so nato voljno izpolnjevali naloge vladnih propagandistov. Nagnali so generale, ki so se šolali na prestižnih zahodnih vojaških akademijah. Mednarodno priznane kuratorje so zamenjali z anonimneži, ki so takoj odpovedali razstave moderne in sodobne umetnosti. Med sovražnike Poljske so uvrstili tudi Jude. Po dveh desetletjih poljsko-judovskih spravnih prizadevanj so se na udaru znašli vsi, ki so si »drznili« izpostavljati nečastno vlogo Poljakov v holokavstu.
Anne Applebaum, zgodovinarka, kolumnistka in Pulitzerjeva nagrajenka, v knjigi Somrak demokracije živo opisuje politično in mentalno transformacijo poljskih prijateljev, s katerimi je v svoji hiši na poljskem podeželju proslavila novo leto 2000. Njeni eminentni gostje so bili profesorji, umetniki, novinarji, visoki uradniki, sami visoko izobraženi, liberalno usmerjeni kozmopoliti, ki so redno potovali v Benetke in Pariz, verjeli v vladavino prava in demokracijo evropskega tipa. In vendar so se, piše Anne Applebaum, po zmagi stranke Zakon in pravičnost številni prelevili v njene nekritične sledilce. Ni jih zmotilo, ko je Gazeta Polska za svoje bralce natisnila nalepke z napisom »območje brez LGBT« ali ko je državna televizija oktobra 2020 predvajala dokumentarec z naslovom Invazija – o skrivnem načrtu istospolno usmerjenih, da bi si podredili Poljsko. Molčali so, ko je krakovski nadškof pripadnike LGBT-skupnosti imenoval mavrična kuga. In niso protestirali, ko so ženskam z zakonodajnimi spremembami jemali pravice, drugo za drugo.
Vprašanje, ki si ga je zato dobro zastaviti, je, zakaj je lahko demokracija le postaja na poti v tiranijo, kot je ugotavljal že Platon, oziroma kako je mogoče celo izobražence zapeljati v iluzijo, da bodo (stari) red, disciplina in nasilno homogeniziranje prispevali k napredku države. Odgovor je preprost in zapleten obenem. Prav vsaka družba lahko v primernih okoliščinah zdrsne v avtoritarizem, trdi Anne Applebaum. To je mogoče, ker ima po raziskavah približno tretjina populacije v vsaki državi avtoritarne predispozicije. Se pravi, da ceni homogenost in red, raznolikost idej in kompleksnost sveta pa jo begata. Ko govorimo o skušnjavi avtoritarizma, ne gre torej za skupek idej, temveč za mentalne okvirje, poudarja.
Po javnem nastopu nasprotnikov abortusa in molilcev za vero, domovino in mir, ki menijo, da so primernejši za voditelje od žensk, je jasno, da bi oboji ženskam odvzeli priborjene pravice. Če bi smeli in mogli. Na mestu je zato večno vprašanje, ali smo lahko strpni do nestrpnih. Ne, je odgovor. Ker je to naivno in nevarno. A to ne pomeni, da lahko v imenu demokracije omejimo svobodo govora; to se vedno sprevrže v nasilje. Odziv predsednice države Nataše Pirc Musar je bil morda pretiran – Sare Štiglic ji ne bi bilo treba nagnati iz mladinskega sveta – a po drugi strani načelen in dosleden. Izbruhe iracionalnosti in zgodovinskih atavizmov lahko v resnici le brzdamo – s spoštljivim družbenim dialogom, z odzivanjem na vsakršno, tudi verbalno nasilje, z neodvisnimi in profesionalnimi javnimi mediji. Z več in ne manj demokracije torej.
