Tako je tudi prav. Prav je, da dolgočasni odrasli ne razumemo ravno dobro mladostniške govorice. Saj je med drugim drugačna prav s tem namenom. Pa pri tem ne gre samo za posebna jezikovna izrazila, temveč še bolj za drugačen miselni in stvarni svet. To ni nič novega – vsi smo bili nekoč tam, samo vsaka generacija malo (ali zelo) drugače. No, pa tudi znotraj generacije so ponavadi precejšnje razlike, povezljive z demografskimi in geografskimi dejavniki. Starejši ko smo, težje prenašamo govorico mladih. S svojo drugačnostjo nas namreč opominja, da pač … nismo več mladi.

Pred četrt stoletja je mladostniška nefiltrirana in nedestilirana slovenščina prvič malce bolj množično pljusknila v slovensko javnost. Burgerjev film V leru (1999), Hočevarjev film Jebiga (2000), plošča Trnow stajl Klemna Klemna (2000) so nas takrat osupnili s takimi slovenščinami, ki jih bodisi sploh nismo poznali bodisi smo jih bili vajeni vse kje drugje kot na filmu in v glasbi, ki se javno predvaja. Seveda so bili taki in drugačni poskusi že prej, a so ostali bolj na robu pozornosti. Osem let kasneje je odjeknil še Vojnovićev roman Čefurji raus! in sprožil val bralskega odobravanja, nenazadnje je pisatelj dobil zanj tudi nagrado Prešernovega sklada; pa tudi plaz sitnega neodobravanja, češ da literatura v nekem takem zmešanem jugoslovenskem nejeziku pač ne more biti kdovekako vredna.

Slovenščina že nekaj časa teče v soteski med dvema strmima bregovoma. Včasih dere in buči, včasih žubori, včasih malo zastane in utihne, čeprav ne za dolgo. Levi strmi breg soteske je občutek, da slovenščina sama za marsikateri namen pač ni dovolj dobra, ker je predomača, prenavadna, prebanalna in jo je treba nadgrajevati z imenitnejšim materialom tujega izvora. Na desnem skalnem bregu pa je prepričanje, da je edina prava slovenščina pravilna, lepa, vzvišena, brezmadežna. Da zanjo nič ni prav zares dovolj dobro. Na levem bregu tako recimo zrase imeniten Dentalni center in ne Zobozdravstveno središče. Na desnem bregu pa se recimo tistemu, s čimer na daljavo nekaj upravljamo, ne spodobi na kratko reči daljinec, temveč daljinski upravljalnik. Na vrhu levega brega se je včasih na veliko govorilo nemško. Nato srbohrvaško. Zdaj se angleško. Na vrhu strme desne brežine se izraža samo zborno, ne glede na to, kdo kdaj kaj komu govori ali piše. Tam se celo zdi, da se jezik z rabo kvari in ga je zato treba nenehno nadzirati, negovati in popravljati. A slovenščina teče po svoje naprej. Daleč je že od svojih izvirov in, kot kaže, tudi še daleč od svojega ustja, čeprav je njen strmec že precej manjši kot nekoč; tako levi kot desni breg se vztrajno nižata in bosta slej ko prej postala ravninska.

Angleščina pa je (hm, zataknili smo se v prispodobi) bolj poplavna reka. Zelo rada prestopi bregove svojega običajnega, funkcionalnega toka in tedaj s sabo odnaša vse, kar ni čvrsto pritrjeno. Hkrati prinaša in odlaga naplavine od vsepovsod. Privlačna je v svoji strašljivi moči, neobčutljivosti in vključujočnosti – kdor se ji prepusti, ga z veseljem nosi s sabo in od njega ali nje ne pričakuje prav nobene jezikovne skrbi ali nege, kaj šele nadzora, saj je njen tok tako močan, da se proti njemu itak ne da.

Koliko in kako angleščina trajno spreminja slovenščino, njen prostor ter njene govorce in govorke, pravzaprav ne vemo natančno. Najstniška in mladostniška govorica sta bili sicer zmeraj prostor jezikovnega preizkušanja, mešanja, duhovičenja in bahanja. Nekdaj sta bili po vlogi in načinu pojavljanja omejeni v glavnem na medsebojno govorno komuniciranje znotraj starostne skupine; že nekaj časa pa je to precej drugače, saj se ta govorica tudi množično piše. A kot kaže, to še nima prav usodnih posledic na pisno zmožnost mladine in mladih odraslih v knjižni slovenščini (usodnejši so drugi dejavniki, recimo slabe ali nikakršne bralne navade). Huje pa najbrž bo, če to poredno, zmešano, neukročeno mladostniško slovenščino množično spodrine globalno homogenizirana steroidna juvenilna angloamerikanščina. Ta bo nato temelj za naravno privzetje globalne steroidne šolske in študijske angloamerikanščine. Naslednji edino logični korak pa je globalna steroidna angloamerikanščina tudi v poklicu in poslu. In nazadnje: zlati vek za nas! Četudi ne bomo več čisto dobro vedeli, kdo pravzaprav sploh smo.

Drastično pretiravanje, seveda. Pri teh zadevah skoraj nikoli ne gre na (in za) vse ali nič. Težko pa zanikamo, da je angleščina vse močnejši dejavnik pri oblikovanju jezikovnega profila mladih. Ni toliko problematično to, da poznajo samo angleške izraze za posebna področja zanimanja, kot so npr. moda ali glasba ali kak ekstremen šport. Tudi naša generacija je imela težave s slovenščino, ko smo v neskončnost premlevali svoje vojaške izkušnje iz Jugoslovanske ljudske armade – saj je bilo tam vse v srbohrvaščini. Ko pa se sodobna slovenska najstnica recimo v nekem trenutku ne spomni, kako se po slovensko reče kolenu, je to najbrž res – strel v koleno.