Kje je torej težava? Pravijo, da je včasih življenje teklo počasneje. Kaj sploh to pomeni, če pa je bila ena sekunda enako dolga kot danes, enako velja za minuto in, ne boste verjeli, tudi za uro. Življenje dejansko teče enako hitro, pravzaprav mineva, saj le odštevamo od rojstva do smrti, le vemo ne, koliko časa bomo odštevali. Ampak nam se zdi, da nas prehiteva, da ne zmoremo živeti tako hitro, kot današnje življenje od nas zahteva.
A tudi tu so razlike. Nekateri se ne dajo. Imajo svoj ritem, ki ga ne spustijo, »vzamejo si čas«. Drugi pa dogodke komaj dohitevajo, mnogi jim celo uidejo. Torej je v nas, ali nam bo življenje teklo hitro ali počasneje (če teče prepočasi, morda celo rečemo, da je dolgočasno, da se nič ne zgodi). Izumljamo razne naprave, »ki nam prihranijo čas«. Ampak naprava nam časa ne prihrani, nekatere nam ga celo jemljejo. Nalagamo si vedno nova opravila, seveda tudi prijetna. A vsako zahteva svoj čas. In če si jih naložimo preveč, pa čeprav po naših željah in izbiri, kaj bi si želeli početi, se jih nabere za več kot za 24 ur. In potem iščemo možnosti, kje bi iztisnili kakšno minuto ali uro, da bi se lotili še česa. Ja, ne za to, da bi se umirili, se zavedeli dogajanja okoli nas, ljudi okoli nas, ampak da bi počeli še nekaj več, nekaj, česar še nismo. Zato postajamo nestrpni, če ne gre vse po našem pričakovanem urniku. Svojo nervozo prenašamo na druge in škodimo sebi. Skušamo prihraniti pri sekundah, potem pa čas zapravljamo v urah. Kje je logika?
Tudi sam sebe večkrat zalotim v taki situaciji. Recimo takrat, ko se vozim v službo in mi malo pred križiščem ugasne zelena luč na semaforju. Podzavestno skušam pohiteti in stopiti na plin ali pritisniti na pedale kolesa, da bi prišel skozi križišče pred rdečo. A če pomislim, se zavem, da potem čakam največ minuto, morda v velikem križišču malo več, na zeleno. Se splača zaradi minute – ali celo manj – tvegati? Je vredno? Ko hitimo, lahko spregledamo pešca, kolesarja … Minuta! Včeraj me je prehitel avtomobil, hkrati je nasproti pripeljal drug avto. Šlo je bolj na tesno. Voznik bi moral počakati manj kot deset sekund, no, recimo trideset (kar je že zajetne pol minute). Očitno torej moje življenje ni vredno desetih, no, tridesetih sekund časa nekoga drugega. Smešno? Žalostno? Smo tako navajeni hiteti, da nismo več sposobni pretehtati, ali se res splača?
