Pred kratkim so me povabili na razstavo fotografij »To ni naša vojna« in spodobi se, da pridem, če sem že tukaj. Sami fini in uglajeni ljudje, obrazi iz devetdesetih, ki se jih spomniš, ker si bodisi sodeloval z njimi bodisi bral njihove tekste o ljudeh, ki so bili formalno v enakem položaju kot ti, a si ti, glejte, imel srečo in so ti neki ljudje pomagali, da si se povezal z ljudmi in nadaljeval že začeto novinarsko kariero. Nič od tega ni bilo legalno, niti prijavljeno – begunci v Sloveniji niso imeli pravice delati, celo svoboda gibanja jim ni bila povsem zagotovljena – a to ti takrat ni bilo pomembno. Šel si na reportaže, tipkal na prvih tipkovnicah in se naučil nekatere stvari, ki so pozneje v življenju naredile to ime, za katerim se, glejte, skriva ta oseba.

Sam naslov razstave – na kateri so fotografije pokojnega Diega Gomeza, Boruta Kranjca, Jožeta Suhadolnika, ob gostji, ki se je takrat največ ukvarjala s to temo, Marjeti Doupona in moderatorki Barbari Čeferin – daje misliti o paradoksu, ki obsega fenomen begunstva. Stavek »To ni naša vojna.« je najbolj vznemirjal nebogljene ljudi, ki so ostali v vojni, v odnosu do nas, ki smo iz nje pobegnili. Ni pomembno, na katero stran. Stavek je v javni prostor, če se ne motim, spustil nekdanji pevec skupine Zabranjeno pušenje Nenad Janković alias Nele Karajlić, danes pisec publicistične proze, ki zagovarja podobo sveta, ki v bistvu opravičuje srbski nacionalizem. Vsi smo pobegnili, kamor smo mogli, in o teh stvareh ni treba prestrogo soditi, saj so, kot je rekel neki pameten glas iz publike, begunci ljudje brez besed. To je zelo res. Medtem ko po ljubljanski tržnici in sarajevskih Markalah poslušam nov slovanski jezik in poskušam razvozlati, o čem ti ljudje govorijo, se spominjam sebe in učenja besed: malica, paradižnik, feršteker. Si od tam, od koder so tvoje zgodbe. In vedno znova me fascinira dejstvo, da je v tvojem maternem jeziku priča – priča, v tvojem drugem jeziku pa je priča pravzaprav – zgodba. Priča torej obstaja, ko priča o nečem. Fotografija iz zbirnega centra, na kateri brat, ki je pripeljal tri sestre iz kraja pri Srebrenici, bere Alana Forda, pravzaprav govori vse o tem času, tej situaciji in tem vzdušju. Reči, da vojna ni tvoja, je neke vrste ležernost v odnosu do tega, kar se dogaja. Tudi Slovenija je v tem sodelovala, tako da ta vojna je in ni bila njena. Čisto tako, kot je neki Bosanec odgovoril dekletu, ki ga je vprašala:

»A sta vidva čefurja?«

»Sva!«

Torej smo in nismo. V tem smislu je projekt »Zgodilo se je čisto blizu nas«, večinoma realiziran prek Vodnikove domačije (Majda Džinić in Tina Popovič sta bili nekako Kardelj in Tito tega projekta), poklon temu času, v katerem se uradno ni moglo veliko narediti, a nekaj je vendarle ostalo. In nastalo. Po drugi strani je bilo takrat res nekaj grdih besed – neki slovenski politik je izjavil, da je treba naval beguncev nadzirati, ker Slovenija ne sme postati smetišče etničnega čiščenja – famozna integracija v družbo pa se je opravljala nekako na tihem. Kajti po Evropi je bilo na primer kje še več beguncev iz nekdanje SFRJ, a ni novice, da je na primer v Nemčiji nastal tako velik, vseobsegajoč in pomemben projekt, kot je »Zgodilo se je čisto blizu nas«. To je do neke mere normalno in pričakovano, saj je Slovenija najbližja ozemlju, kjer je vojna potekala, in je tudi tradicionalno pribežališče ljudi z juga. Meka diaspore, bi lahko rekli, kjer vedno lahko najdemo napake, a se ji je treba zahvaliti za to gostoljubje, o katerem govorimo.

O marsičem govorijo te fotografije na Levstikovem trgu in velja si jih ogledati, vsaj zato, ker je človek vedno nagnjen k preoblikovanju podob in dogodkov iz preteklosti. Nekatere stvari so drugačne, nekatere pa so definitivno ostale enake: gre za doživljaj nacionalnega v tistih, ki so prišli. In tistih, ki so jih pričakali. Ker pa so bili oni večinoma Bosanci, je domačine do neke mere lahko zbegalo, da so se od srede devetdesetih muslimani, skoraj brez izjeme, začeli opredeljevati kot Bošnjaki. Ta zapozneli refleks iz stare Jugoslavije: ko je šlo komunistično vodstvo Bosne in Hercegovine sredi šestdesetih, na Titovo pobudo, v Beograd zahtevat, da se Bosancem prizna status nacije, te ideje tam niso ravno navdušeno pričakali. Srbski in hrvaški nacionalni programi so predpostavljali, da bosanski pravoslavci in katoličani pripadajo njim, in Bosancem ni preostalo drugega, kot da se imenujejo muslimani z veliko začetnico M.

Tako je pravzaprav Jugoslavija, čisto tako kot Otomansko cesarstvo in Avstro-Ogrska, zamudila še eno priložnost, da bi mednacionalne odnose znotraj svojega ozemlja naredila če že ne manj napete, pa vsaj bolj prehodne v smislu, da pripadnikov posameznih narodov ne moti, da pripadajo veliki skupnosti – kar so na primer Turki ali Francozi, čeprav so po poreklu Abhazijci ali Bretonci. Paradoks ideje zbiranja okrog nacionalne stvari se je v Evropi končal že konec 19. stoletja, in to tako, da je bila, kot bi se moderno reklo, inkluzija izvedena tako, da so manjšine na ozemljih, na katerih so živele, poskušali pregnati, a sta njihova vitalnost in moč matične skupnosti določali njihov status in položaj znotraj držav, v katerih prebivajo.

V tem smislu bi bilo pomembno, da Slovenija, prav tako kot ni dovolila raku družbe, kot je Janša, da bi uničil državo, prepozna vrednost in podpre bosansko idejo. In tistim ljudem, ki se tako želijo opredeliti – to tudi dovoli.

Toliko bolj, ker ta ideja skoraj nima izhodišča v državi, iz katere prihaja. Paradoksalno, a resnično. Bosanci, ki se ne želijo opredeliti kot pripadniki srbskega, hrvaškega in bošnjaškega telesa, so v svoji državi – begunci.

Oziroma so in niso. So tam, a nimajo pravic.

To vam zveni znano, kajne?