Petek je dan za pisanje kolumne in tistega dne sem bil nekaj jezen zaradi odvoza smeti v mestu. Videl sem, da je srce mesta, v katerem živim, dobesedno umazano, da komunalno podjetje ne opravlja dobro svojega dela. Na nalogo, ki sem jo želel opraviti, sem se pripravil kot pravi novinar. Vzel sem svoj ipad in z nekaj malega znanja iz kompozicije fotografije, ki sem ga napaberkoval, ko sem delal z desetinami fotografov – med katerimi jih je bila vsaj polovica velemojstrov svojega poklica – sem hotel posneti serijo fotografij na krajih, kjer sem našel smeti, čeprav za to niso predvideni. Nameraval sem jih objaviti na družbenih omrežjih, ob kratkem spremnem besedilu. To je bil dan pred lokalnimi volitvami v Bosni in Hercegovini in prepričan sem bil, da je edini pametni način, da se vpliva na volilce, ta, da se vsem nam sugerira, da moramo glasovati za tistega, ki bo očistil mesto.
Medtem so začele prihajati strašne novice iz Jablanice in akcija dvigovanja zavesti o mestni čistoči je postala nepomembna. Preprosto ne bi bilo spodobno kazati s prstom na to, medtem ko je ljudi in njihovo premoženje narasla voda nosila v smrt. Ko je stvar dobila katastrofalne razsežnosti, sem se spomnil, da sem samo dva tedna pred tem poklical prijatelja na Češko in se pozanimal, ali so vsi njegovi na varnem – potem pa je doletelo nas. Dva dni pred pisanjem tega teksta se je voda dvignila v Španiji in po do zdaj objavljenih podatkih ubila dvesto ljudi, kar je največja katastrofa te vrste v moderni zgodovini Španije. Novice govorijo o Armagedonu. Število mrtvih narašča, prav tako število ljudi, prijetih zaradi vlomov v hiše in kraj.
Človeška narava je nihalo med dobrim in zlom. Kolikor močneje niha, toliko bolj nepojmljive so skrajne točke.
A morda sem z neobjavljeno zgodbo o smeteh vendar nekaj zaslutil. Nekaj dni po poplavah oziroma volitvah so aretirali vodstvo mestnega komunalnega podjetja s klasično obtožbo: nezakonita imenovanja, neizpolnjevanje pogojev za položaj. Nepotizem in verjetno nekaj korupcije. Majhna tolažba, a vsaj neka, sicer spet majhna, zmaga v poplavi slabih novic.
Potem pa je kolega Damir Šagolj, dolgoletni Reutersov specialec, Pulitzerjev nagrajenec, ki se je kalil v vojnah od Sarajeva preko Palestine in Iraka do jugovzhodne Azije, prinesel fotografijo. V eni od hiš v Spodnji Jablanici je živel devetdesetletni starec. To je družinska hiša Begovićev, od katerih so kar štirje izgubili življenje v poplavah. Staremu dedu se je nekako uspelo izvleči in ko so bile posledice do neke mere sanirane, se je preselil v zgornje nadstropje hiše. Spodnje nadstropje so mojstri prihajali popravljat in puščali odtise rok povsod po zidu: njihove roke so bile verjetno umazane od ometa in so puščale sledi po stenah. Kolega in prijatelj Šagolj je zaprl frame in posnel fotografijo. Rezultat je čuden in čudovit. Fotografija je videti kot grafika in tudi če ne poznate zgodbe, ki stoji za tem, vas strese od groze, saj se vam zazdi, da so to sledovi ljudi, ki so se krčevito hoteli oprijeti nečesa, da jih voda ne bi odnesla. Damir pozna ta učinek: »Če je fotografija pri meni izzvala to grozo, je jasno, da jo bo tudi pri drugih, ki jo bodo gledali.«
Ta fotografija je, kot je bilo že rečeno, videti kot grafika. Fotografika. Kot kak izrezan del Picassove Guernice ali ovitek kakega dobrega albuma z začetka osemdesetih let, nekaj res izvenserijskega, kar izzove občudovanje. In vznemirjenost. Ni umetnost, če tudi malo ne boli, kot bi rekli. Če se bo o tej katastrofi, zmesi divjanja narave in človeške malomarnosti, posnel spodoben dokumentarec, je ta slika lahko eden od nosilnih vizualnih stebrov. Roke.
Ko v Googlov brskalnik vtipkate besedo roke, je med prvimi rezultati istoimenska zbirka novel Ranka Marinkovića (1913–2001). Hrvaški in jugoslovanski klasik, barba Ranko, kot so mu rekli prijatelji, ali Voltaire s Komiže, kot ga je imenovala kritika, je bil eden najpomembnejših piscev svojega jezika v 20. stoletju, vsaj dve zgodbi iz te knjige, Tvoje samotno življenje in Roke, pa sta pravi mali mojstrovini. To je tista vrsta besedila, ki spreminja življenjske tokove, in takšnih ni veliko. V tej – upam si reči – malce beckettovski pripovedi (ne glede na to, da sta bila sodobnika) se prepirata Levica in Desnica. V eksistencialističnem dialogu druga drugo obtožujeta: Desnico Levica obtožuje, da je kriva za poskus samomora. Desna se krčevito brani in očita Levi neresnost, lahkomiselnost ter pomanjkanje razsodnosti. Na začetku se hočeta ločiti, a se do konca napadata in se naposled strinjata, da bi na koncu Obraz pljunil nanju ter ju, kot pravijo, »očistil blata in krvi«.
Minil je zadnji konec tedna pred volitvami v ZDA, ki bi lahko določile usodo sveta v naslednjem obdobju. In potekal je v znamenju izjave Joeja Bidna, da so Trumpovi pristaši »smeti«.
Trump je na naslednji predvolilni shod prišel na tovornjaku in v opravi, ki jo v ZDA uporabljajo za čiščenje ulic. Izjavo so Bidnovi komisarji poskušali popraviti, a so jo že pokomentirali kot poziv Trumpovim volilcem, naj pridejo na volitve v čim večjem številu.
»Za 250 milijonov Američanov ne moremo reči, da so smeti,« je dejal Trump.
Hm. Res?
