Dr. Ciril Varga je izumitelj naše najbolj znane, skoraj 50 let stare salame poli, ki jo še danes prodajajo po EU in ZDA. Povedal je, da mu je tedanji direktor Perutnine Ptuj naročil, naj naredi izdelek iz manj kakovostnih delov piščanca, vratov, kože in podobno. Da je danes njena sestava še enaka, dvomi: komisija Pomurskega sejma v Gornji Radgoni, ki jemlje vzorce za preizkuse kakovosti, svoj obisk vnaprej napove. Jo sam še kupuje? Ne, predraga je, druge, cenejše, so iz enakih sestavin. Ljudje bi sicer morali jesti manj mesa, še meni dr. Varga, človek, ki nekaj ve. Ko je nekaj podobnega omenil Golob, so ga skorajda križali.
Slovenija je po potrošnji mesa pri vrhu, prevladujoč je prav delež mesnih izdelkov, ki so le na videz poceni, saj jih ljudje kupujejo v majhnih količinah. Marketing zna tudi zmlete vratove in kožice z dodatki »oplemenititi« v meso.
Slovenci so visoko tudi na lestvici držav, v katerih ljudje najmanj zaupajo znanosti. To nezaupanje pa ni metodične vrste, takšne, ki je podkovana z določeno mero zdrave skepse do morebitne navezave znanost-kapital in z vsaj nekaj znanja tudi o tem, da znanost ni avtocesta do genialnih odkritij, ampak napreduje prek vijugastih poti, polnih zmot. (Nekoč so moški znanstveniki denimo trdili, da so moški pametnejši od žensk. Z božjo pomočjo, kajpak.) A mnogih ta malo bolj zapletena vprašanja ne vznemirjajo, v znanosti a priori vidijo zaroto bogatih in zlih, razen ko jim ta ponudi twitter. To apriorno nezaupanje se je razširilo v času covida, ker se je urgentna izdelava cepiva nesrečno povezala z zatiralskimi vladnimi ukrepi. A nedavno smo dobili tudi prvi veliki protiokoljski protest kmetov, ki zaradi svojih interesov enostavno zanikajo segrevanje planeta in škodljivost pesticidov v vodi, prsti in zraku, ki povzročajo raka, srčne, respiratorne in nevrološke bolezni.
Da takoj ustavim plaz ogorčenja: vsak človek skuša zaščititi in izboljšati svoje preživetje, svoje delovno mesto, vir zaslužka. A nekatera ravnanja in pridobitne dejavnosti so enostavno postali nevzdržni, pa naj gre za prenizka plačila ali vpliv na okolje. Kmete upravičeno skrbi prihodnost. A ob tem pozabljajo, da ukrepi niso uperjeni zoper njihovo blagostanje, ampak zoper preteči globalni pekel. To ni strašenje: že v aprilu so španski kmetje doživeli resnično podnebno katastrofo, imenovano prihodnost. Zaradi suše in upadanja podtalnice posevki in nasadi propadajo drug za drugim, država zapira vodne vire, da ne bi vode zmanjkalo v kozarcih. Podobno je v Franciji, Italiji, Grčiji. V Prekmurje se je v desetletjih zaradi slaboumne kmetijske politike, ki plačuje sušno škodo, namesto da bi investirala v namakalne sisteme, zmetalo že na milijone evrov. Težava kmetskih zahtev je torej, da zahtevajo, da se zanje nič ne spremeni, da živijo »na svoji zemlji« in delajo »v svojih gozdovih«, kot da smo pred izumom parnega stroja. Zahtevajo tako imenovani laissez-faire, nenadzorovano pridobitno dejavnost, začinjeno z izsiljevalskimi grožnjami »brez kmeta ni hrane«. Aja? Brez učitelja pa ni znanja in brez delavca ne bo več tistih ogromnih smrdljivih traktorjev, s kakršnimi so Ljubljano, kjer največ otrok v tej državi umre zaradi onesnaženja zraka, v štirih urah zaplinili. Ta protest je bil kot gasilski strel v koleno: z zastrupljanjem mesta so dokazovali, da je naše kmetijstvo okolju prijazno.
Nedavno so iz ZDA poročali o požaru na goveji farmi. Zgorelo je 18.000 krav. 18.000 v »proizvodne hale« stisnjenih živali sredi pustinje se je scvrlo zaradi napake v napeljavi, ki je zanetila požar. Živinoreja je največji globalni onesnaževalec planeta z metanom, proizvede ga več kot preostali onesnažavalci proizvedejo CO2; zaradi živinoreje izsekavajo pragozdove in z njiv izpodrivajo pridelavo hrane za ljudi na račun pridelave krmil. Slovenske krave jedo brazilsko krmo. Nujno jo je torej omejiti in spremeniti. Ne nazadnje tudi zato, ker je intenzivna reja mučenje živali celo takrat, ko so upoštevani standardi, da o kršitvah ne govorimo. V Sloveniji je inšpekcijski nadzor nad obravnavo živali farsa. Že desetletja vemo za ekscese tako na velikih farmah kot na zasebnih kmetijah, tako glede spoštovanja (pogosto nehumanih) predpisov kot sadistične obravnave živali. Inšpekcija izsledkov o ekscesih nikoli ne objavi, očitno hodi na kmete le v času kolin, s hladilno torbo v prtljažniku. Enako velja tudi za nadzor fitofarmacevtskih sredstev v poljedelstvu in sadjarstvu: goljufa se na debelo, od čebel do jabolk, ki so tretja najbolj pesticidna v Evropi.
A to farsično stanje nadzora je zgolj odsev farsičnosti slovenske kmetijske politike, ki so jo praviloma vodili ali nevedneži in podkupljivci ali taki z občutkom za počitnice v vinorodnih okoljih. Tudi tokrat ni bila, kot vedno v tej vladi, »komunikacija slaba«: ministrica kmetom pač ni znala povedati dveh konsistentnih stavkov o kmetijski politiki prihodnosti. Zakaj je sploh začela temo o implementaciji uredb EU?
In potem je tu še »stroka«: ko zdravniki v luči napovedi enega brezmesnega kosila govorijo o škodi za zdravje in ko nekdaj ugleden strokovnjak, dr. Aleš Kuhar, pokroviteljsko utiša dr. Žigo Maleka s slaboumnim argumentom, da je naiven in da en odstotek ljudi ne more diktirati večini, potem je jasno, da uspešno drvimo v območje zanikovalske miselnosti, ki je te dni pustošila po Budimpešti.
