Za začetek moram najbrž povedati, da je Michela Murgia umrla avgusta lani, stara 51 let, zaradi raka na ledvicah ter številnih metastaz v pljučih in možganih. Kdor bo na spletu poiskal kakšnega od njenih profilov na družbenih omrežjih, ki so še zmeraj tam, bo videl, da se je še pet minut pred smrtjo, dobesedno, borila za spoštovanje osnovnih človekovih pravic vseh ljudi, še posebej najšibkejših, kar je do zadnjega počela s sijajno mero humorja in samoironije. Zahtevala je drugačen, bolj vključujoč in solidaren svet, pri tem pa je bila tako temeljita in plodovita, da sadovi njenega dela še kar prihajajo in prihajajo, pa četudi Michele Murgia v njeni fizični, telesni obliki že leto in pol ni več med nami.

Posthumno so izšle že tri njene knjige: »Dati življenje«, zbirka esejev o konceptu materinstva, ki jih je v zadnjem letu življenja napisala sama, »Spominjajte se me, kakor vam paše«, nabor razmišljanj, ki jih je na podlagi več daljših intervjujev, ki sta jih opravila v zadnjih dneh njenega življenja, zapisal njen prijatelj, urednik in publicist Beppe Cottafavi, ter »Morgana. Materino telo«, zbirka portretov mater skozi čas, ki jih je napisala s prijateljico Chiaro Tagliaferri, s katero sta skoraj pet let soustvarjali enega najuspešnejših italijanskih podkastov vseh časov (z več milijoni sledilcev), Projekt Morgana. V njem sta skozi biografije različnih žensk, ki so spremenile zgodovino in z njo svet, govorili o ženski svobodi in spolni diskriminaciji.