Ko se oglasi kardinal Franc Rode, se ne more zgoditi, da ne bi takole mimogrede navrgel česa, kar nas dolgoletnih opazovalcev njegove kariere škofa, prefekta, kardinala, publicista … ne bi dvignilo na noge. Temu svojemu »slogu«, s katerim mu uspeva obiti ali zamolčati tisto, o čemer njegova cerkvena eminenca ne bi govorila, pa bi morala, se ni izneveril niti v nedavnem pogovoru za Mladino – ob velikodušni asistenci avtorja intervjuja, ki je tokrat precenil globino amnezije svojega bralstva.
Bernard Nežmah je denimo kardinala vprašal, zakaj je vztrajal pri obnovi dvorca Goričane, ko pa je tudi del katoliškega občestva v tej obnovi videl primer pretiranega razkošja. Eminenca je uporabila trik premestitve. »Ne vem, zakaj nekatere ljudi tako strašno moti misel, da bi bile Goričane škofijski dvorec, ko pa ni škofijski dvorec na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani zgodovinsko nič manj pomemben, lep in razkošen.« K temu je pridodal, da ima ta dvorec zgodovinsko večjo težo kot Goričane, ker da v njem ni bival le Napoleon, temveč tudi Aleksander I., pa Karl VI., pa Franc Jožef … Ergo: vsi se zaganjamo vanj in v njegovo nesojeno rezidenco, vodstvu ljubljanske nadškofije pa mirno dopuščamo, da se šopiri po pomembnejšem in nič manj razkošnem dvorcu. Podrobnost, da aktualni nadškof ne biva v tem dvorcu in da ga ni z denarjem nadškofije obnavljal za svoje privatno domovanje, je kajpak zanemarljiva. Medijski hrup zaradi Goričan je po kardinalovo »čisti populizem«, gre namreč za »sovraštvo do odličnosti«, do »visoke ravni lepote in dostojanstva«. Novinar se je s tem zadovoljil, v skladu s trendi v slovenskem novinarstvu: desno čuteči novinarji delajo benigne, zamolčujoče intervjuje z desno usmerjenimi intervjuvanci, levi pa – sicer v manjši meri – z levimi.
Zadeva je seveda bolj komplicirana. Da si je Rode zamislil razkošno obnovo in opremo gradu Goričane, je dejstvo. 85.000 evrov vredna svilena preproga, lestenci iz muranskega stekla, predvidena garaža za 18 avtomobilov in velika kuhinja v pritličju, iz katere bi z dvigalom vozili hrano v vrhnja nadstropja, da stanovalcev in gostov ne bi motil vonj po kuhariji – vse to tudi po francoskih ali španskih standardih velja za razkošje. Ali se za duhovnika, ki je v svojih mladih letih pridigal, da revna Cerkev lažje uresničuje svoje evangelijsko poslanstvo, spodobi, da živi bogatunsko, je stvar pogledov in vrednot. Ključno pa je nekaj drugega: razkošje je bilo le obrobni del medijske zgodbe o Goričanah, ki tako jezi kardinala.
Obnova dvorca je bila namreč medijska tema predvsem zaradi poslovno-prijateljskih mahinacij Rodeta, tedaj ljubljanskega nadškofa, z Andražem Stegujem, zdaj solastnikom in direktorjem papirnice Goričane, ki je po dogovoru z Rodetom začela obnavljati dvorec. Ko je bila papirnica še v lasti Cerkvinih Zvonov, je namreč Rode Steguju brez vednosti gospodarskega sveta nadškofije in Svetega sedeža, čeprav je šlo za več kot dva milijona evrov, prodal 11-odstotni delež papirnice, dobrih 400 kvadratov veliko stanovanje v dvorcu pa je po tajnem aneksu k pogodbi o obnovi pripadlo v dosmrtno uporabo nadškofu. A prijateljstvo se je po letu 2004, ko je Rode odšel za prefekta v Rim, sfižilo, nadškofija je od Steguja terjala kupnino za lastniški delež, Stegu je zahteval povrnitev milijonskih stroškov z obnovo … in zadeva se je preselila na sodišče. Kardinal Rode si je umil roke: na sodišče ga kljub vabilu ni bilo, svoje vloge v aferi ni nikoli pojasnil.
Ne preseneča niti kardinalova pavšalna kritika papeža Frančiška v intervjuju, ki da v nasprotju z izredno kultiviranim in izobraženim teologom Ratzingerjem ne premore poglobljene, resne teološke izobrazbe. Rode ima morda celo prav, o globini teološke izobrazbe lahko sodijo le teologi. Vseeno pa je pomenljivo, da kardinal takole odpravi papeža. Ni pa tudi nerazumljivo. Frančišek upošteva spremembe v svetu in se iskreno in dejavno loteva zablod lastne institucije. Kardinal Rode, sicer šolan v liberalni Franciji, vselej brezkompromisen in iskriv, bi čase zavrtel nazaj, Cerkev bi naredil spet veliko in ugledno, a njene grehe bi tako kot svoje skril pod svileno preprogo. Krivi so nasprotniki Cerkve, ne Cerkev. Spomnimo se njegovih prvih odzivov na razkritja o razsežnostih spolnih zlorab, ki so jih zagrešili cerkveni pastirji. Očitke je razumel kot napade in pretiravanja, vsaj v začetku je poskušal zmanjšati težo spolnih zlorab v Cerkvi, poudarjajoč, da jih v največjem deležu zagrešijo storilci, ki nimajo nič s Cerkvijo. Kot da bi bilo to pomembno. Ne čudi torej, da ni našel besed pohvale za papeža Frančiška, če ne štejemo tega, da mu je priznal inteligentnost, »lepe misli« in sposobnost nagovarjanja množic. V ozadju najbrž poleg razlik v formi mentis tiči užaljenost. Frančišek je preko nuncija Jean-Marieja Speicha z izbiro novomeškega in zlasti celjskega škofa poslal jasno sporočilo Rodetu in njegovi liniji: vaš čas se je izpel. Priložnost je dal ljudem, od katerih pričakuje, da bodo gradili Cerkev, razkošno zlasti v solidarnosti – prav na pomanjkanje te je opozoril vodstvo ljubljanske nadškofije na obisku v Rimu.
Kardinal Rode ni iz enega kosa, marsikdaj je bil deležen preostre obravnave. A cinično obreganje ob druge, ko gre za lastne grehe, kot je to storil v omenjenem intervjuju, mu pač ne more biti v čast.
