Temeljni podatki so se povsem ujemali. Iz tistih časov obstajajo fotografije dolge vrste ljudi, ki se je vila po ulici, bolniki pa so čakali na zdravilčevo diagnozo in zdravljenje z zelišči. Med njegovimi obiskovalci so bili navadni reveži in kronane glave. Darilo je dobil tudi od angleškega kralja Jurija VI., očeta nedavno preminule kraljice Elizabete. Sicer pa je zdravil večino pomembnih čeških kulturnikov in politikov, od predsednika Masaryka do po drugi vojni Zápotockega. Prav zaščita slednjega, ki mu je rešil nogo pred amputacijo, ga je obvarovala sodišča, ki bi ga zlahka preganjalo zaradi zdravljenja nacističnih veljakov med okupacijo. Ko je predsednik Zápotocký leta 1957 umrl, je bilo zaščite za Mikoláška konec in sodišče ga je zaradi domnevne davčne utaje obsodilo na večletno zaporno kazen.
Mikolášek je bolezen diagnosticiral na podlagi urina, ni pa imel nobene formalne medicinske izobrazbe razen priznane zeliščarske. Tudi to je sodišče upoštevalo kot oteževalno okoliščino. Vse diagnoze je opravljal brezplačno, zeliščne mešanice pa je prodajal. S premoženjem je obilno podpiral zlasti revne otroke in Rdeči križ. A za sodišče je v časih povojnega socializma še vedno zaslužil preveč. Poleg zapora sta sledila odvzem premoženja in izguba državljanskih pravic.
Zgodba me je spomnila na slovenskega zeliščarja Jožeta Koželja, ki je živel v istem času kot češki zdravilec in sem ga osebno poznal. Tudi Koželj ni bil zdravnik, bolezni je prepoznaval po urinu, med zdravili pa je imel zlasti maže in tinkture. Znan je bil po vsej Sloveniji, obiskovali pa so ga tudi iz tujine. Naj prispevam le zgodbo, ki sem jo po naključju spremljal. Človek, ki je imel dostop do vseh zdravnikov na svetu, saj je bil čisto pri vrhu Svetovne zdravstvene organizacije, se je trudil, da bi njegova žena zanosila. Težava ni bila pri njem, saj je s pokojno prejšnjo ženo imel tri otroke. Po več letih brez uspeha sta prišla h Koželju in kmalu postala srečna starša.
Ni mi znano, da bi Koželja kdor koli imel za šarlatana, verjamem, da je bila med njegovimi pacienti tudi vrsta pomembnih ljudi z močjo usodnega odločanja. Koželj je tudi sicer živel osebno skromno, morda pa je bilo poklicne zavisti v tistem času pri nas manj. Ne nazadnje so pri njem pomoč zase iskali in jo tudi našli zdravniki. Najbrž pa tega niso razglašali naokoli.
In smo pri šarlatanih. Malokje je toliko prostora zanje kot pri temeljni človekovi stiski, zdravju in življenju. Srd uradne medicine, ki se srečuje z zavoženimi primeri, ki bi jih bilo mogoče še rešiti, če se ne bi prepustili mazačem in zanje še drago plačali, je razumljiv.
Težko pa je sprejeti zanikanje nespornih uspehov redkih posameznikov, ki uporabljajo v medicini (še) nepriznane postopke, bodisi da gre za diagnostiko bodisi zdravljenje. Apriorno zavračanje in izključevanje tako ljudi brez zdravniške izobrazbe kot tudi strokovnjakov iz lastnih vrst, ki posežejo po tako imenovanih komplementarnih metodah, sta težko sprejemljivi. Iz njiju lahko prepoznamo predvsem nevoščljivost ali obrambo statusa. Oboje škodi.
Pred desetletji je na podiplomskem študiju sodne medicine dr. Janez Milčinski napovedal razpravo o svojem kolegu, zdravniku, ki je raziskoval zdravljenje raka z uporabo hrastovih pripravkov. Na debato sem se dobro pripravil, ker se mi je zdela polemika izjemno dragocena z vidika medicinske etike. Poleg tega je bilo dogajanje medijsko odmevno, saj je zdravnik doživel vse vrste očitkov. A ob napovedani uri je debata nenadoma odpadla. Milčinski je suho pojasnil, da si je pač premislil.
Če se preselimo v današnji čas, smo pred kratkim poslušali žolčne kritike na račun psihoterapevtov, ki ne prihajajo iz domnevno uradne stroke, to je klinične psihologije in psihiatrije oziroma medicine. Tudi to je področje, kjer iščejo in najdejo prostor mnogi iz naslova kolumne. Še o sebi ne vedo ničesar, pa bi reševali najrazličnejše stiske drugih, seveda za primeren denar. Neredki so bili najprej pacienti, ko pa so se domnevno izkopali iz težav, jih je prevzelo razsvetljenje, ki ga nemudoma drago prodajajo pomoči potrebnim.
Vendar je tudi tu nujna pozornost. Ni vsakdo, ki ne pripada elitnemu klubu, šarlatan. Mnogi so odlični strokovnjaki. Kar pa se mi zdi še huje, najbolj nevarni so ustrezno in visoko izobraženi šarlatani. Najboljši primerek takega zna biti izvedenec, ki mu ne manjka akademskih nazivov, a najbrž prevzet od svojega formalnega statusa pojasni, da mu za oceno medosebnih odnosov in procesov zadošča dvajset minut opazovanja in pogovora.
Če pri onih, ki nimajo ustrezne izobrazbe, ostaja rahel dvom o kvaliteti, kadar ni potrjena z množico uspešnih primerov, ta najbrž povsem izgine, če nas v roke dobi priznani akademik, ki mu je takoj jasno, kaj se dogaja v globini duš. Tukaj grozi še hujša nevarnost visoko usposobljenih šarlatanov.
