Varuh romskega kulturnega izročila in član svetovne romske organizacije Santino Spinelli razlaga, da je glasba bistvena v romski kulturi. Petje je njihov nadomestek za knjige, petje že tisočletje pripoveduje romsko zgodovino, etiko in filozofijo. Pravi kulturni zaklad, ki se ga splača spoznati. Spinelli poudarja, da tudi Romi stremijo k nečemu boljšemu. Dodaja, da ni res, da se Romi nočejo izviti iz svojega položaja. Vanj se niso spravili sami, ampak so jih tja potisnili drugi.
Od bogate romske kulture v Sloveniji je ostal praktično samo jezik. Romska skupnost je morala premagati stereotipe, ki so jo zaznamovali in otežili njeno življenje. Bolj kot s Slovenci so živeli ob, poleg njih. Danes se univerzitetno izobraženi slovenski Romi počasi vzpenjajo po družbeni lestvici. Njihovo romsko poreklo jim ne pomaga. Nekateri se tako po šoli zaposlijo v tujini. Izgubljena priložnost za Slovenijo, ki bi izobražene Rome, ki dobro poznajo romsko stvarnost, potrebovala v državnih institucijah.
Da so Romi predvsem varnostni problem za večinsko prebivalstvo, so nam razlagali že po prvi svetovni vojni. Tudi takrat so govorili, da je treba urediti njihova prebivališča, jih zaposliti, jih izobraziti. Kaj so si o tem mislili Romi, se nihče ni vprašal. Med drugo svetovno vojno so se nadnje spravili Nemci, Italijani, Madžari in partizani. Po vojni jih je nova oblast hotela naučiti predvsem reda in discipline. Bolj kot korenček so uporabljali palico. V petdesetih letih so problem vlomov v kmetijske zadruge v Prekmurju rešili tako, da so Rome naložili na tovornjake in jih odpeljali v zapor, otroke pa sredi zime brez staršev pustili v romskih vaseh. Preiskovalci so računali, da se bodo romske matere zlomile. Na koncu so bili trije Romi obsojeni na smrt z obešenjem. Za vpletene Slovence se je sodni razplet srečneje končal. Jugoslovanske zvezne oblasti pa so se v svoji neskončni modrosti odločile, da jih »pomilostijo« tako, da se kazen namesto z obešenjem izvrši s streljanjem.
O vsem tem pripoveduje Miran Komac v svoji še neobjavljeni knjigi Narodne manjšinske podobe Slovenije 1920–2020. Delo prikaže drugačno, ne prav idilično stvarnost narodnih skupnosti v Sloveniji. Nekdanji direktor Inštituta za narodnostna vprašanja se sprašuje, zakaj se težave z Romi pojavijo vedno v istih krajih. Prepričan je, da prav njihova getoizacija ustvarja nevarne razmere. Obsojanje na zaporne kazni in samo policijsko gibanje med Romi pa se v preteklosti nista izkazala kot učinkoviti metodi. Treba bi jih bilo sprejeti kot občane, ljudi, ki živijo z nami. Za to pa potrebujemo pametnega župana, močno osebnost v romski skupnosti in moderatorja, ki posreduje med Romi in občino. Drugod je to uspelo. Nekateri so pripeljali vrtec v romska naselja. Tam so se otroci in starši srečali s šolskim sistemom, ga prepoznali in z manj strahu vstopali vanj. Preden so postavili vrtec, so poskrbeli, da se v njihov kraj napelje elektrika in voda. Dejstvo je, da se brez razumnega župana ne da narediti nič, in dejstvo je tudi, da se z romsko tematiko odlično pokrijejo vsi drugi občinski problemi.
In tako situacija postaja iz dneva v dan bolj napeta. Množice se da zelo hitro spraviti nad siromake. Na udaru niso samo storilci kaznivih dejanj in prekrškov, ampak celotna romska skupnost, s katero naj bi bilo nemogoče sobivati. Romi so spet notranji sovražnik. Idealen nadomestek za izbrisane in za migrante. Na njihovih plečih slovenska politika gradi mostove med desnico in levico, lokalni in državni šerifi pa pridobivajo pomembne točke za naslednje volitve. Medtem v romski skupnosti raste nelagodje. Upravičeno se sprašujejo, zakaj mečejo vse v isti koš in zakaj so postali osrednja tema slovenskega političnega poletja. Nekateri se sprašujejo, kaj je bilo narejenega v zadnjih tridesetih letih in kako je bil uporabljen denar, ki ga je država namenila občinam za romsko skupnost. Drugi imajo pomisleke glede romskega predstavništva in njegove učinkovitosti. Vsem je jasno, da nekaj ne deluje, in vsi tudi vedo, da kratkotrajne rešitve ne zadostujejo.
Dejstvo je, da stereotipi in predsodki ostajajo in se poglabljajo. Mnogi dojemajo Rome kot tujce, ki ne spadajo v njihov prostor: mali tatovi, kriminalci, črnograditelji in prejemniki socialne pomoči. Resnici na ljubo teh ne manjka niti med večinskim prebivalstvom. Toda socialne pomoči nekateri Romi ne prejemajo zato, ker so Romi, ampak zato, ker so revni. Naselja sredi gozda brez elektrike in vode pa niso etnični problem, ampak socialni. Da tako bivajo slovenski državljani, nam ni v posebno čast.
Biti Rom je lepo, ni pa lahko. Tako se nekateri odločajo, da bodo skrili svojo identiteto. Ni redko, da nekateri spremenijo svoj tipični romski priimek, da bi lažje prišli do službe in da bi bili deležni manj predsodkov. Pripadniki manjšinskih etničnih skupin se včasih odločijo, da je treba izbrisati svoje poreklo, da bo lažje zanje in za njihove otroke. Proces, ki si ga nacionalisti vseh dežel močno želijo, ne samo za romsko narodno skupnost.
In vendar, čeprav so bili Romi stoletja preganjani in potiskani na rob družbe, so ostali Romi in Romi bodo tudi v prihodnosti. Tukaj se bodo rodili in umrli. Tukaj se bodo izobrazili, tukaj bodo našli svoja mesta v šolskem sistemu, v državni upravi in tudi v državnem zboru in v vladi. A potreben bo čas. Romi so dokazali, da znajo preživeti tudi najhujše.
