Na Obali politikov nacionalnega formata nismo imeli, čeprav se je v Kopru rodila potencialno prava zvezda, ki pa ni zablestela na globalni ravni. Boris Popovič je med prvimi mojstrsko uporabil populistične prijeme, žal mu preskok iz lokalne v državno politiko ni uspel. Verjetno ga to tudi ni resnično zanimalo. Da bi našel velike umetnike iz svojih krajev, sem poiskal pomoč pri Ireni Urbič. Ervinu moram dati prepričljiv odgovor, sem ji potožil, zagotovo imamo kakšno važno nacionalno figuro med pisatelji, slikariji, skladatelji. Dobra poznavalka slovenske kulturne scene in organizatorka Foruma Tomizza je bila sprva v zadregi, a se je potrudila in mi nanizala kup »pomembnih« imen. Na žalost me nobeno ni posebej prepričalo. Ko sem ji povedal, da njihov sloves verjetno ne seže čez Črni Kal, mi je razložila, da so za to krivi tudi mediji, ki se vedno manj resno in profesionalno ukvarjajo s kulturo in umetnostjo.

Tako sem leta in leta trpel, iskal odgovore in molče poslušal Ervina, ki je razpredal, kaj vse je njegov kraj dal domovini. Čakal sem, kdaj se bom lahko vsaj malo maščeval in mu dokazal, da smo tudi mi pomembni in celo boljši od drugih. In končno je prišel Pariz! Brez Obale olimpijskih kolajn skoraj ne bi bilo. Koprčanka Andreja Leški nam je prinesla zlato medaljo. Rasla je v klubu 15. maj v Marezigah, pod budnim očesom Iztoka Babiča, zaslužnega trenerja, ki širi ljubezen do juda v naše kraje. Andreja resda danes trenira v Ljubljani, pa vendar: če tista majhna petletna deklica na svoji poti ne bi našla Iztoka, verjetno tudi medalje danes ne bi bilo. Babič je namreč prepričan, da za uspehe v športu nanj ne smemo gledati kot na profitno dejavnost. Vključevati je treba otroke iz vseh družbenih slojev, delati z nadarjenimi in tudi z manj nadarjenimi. Skratka: potrebnih bi bilo več vlaganj in družba bi se morala truditi, da bi omogočila dostopnost do športa za vse in na vseh ravneh.

Veselja pa za Koprčane še ni bilo konec. Kajtar Toni Vodišek je pripeljal domov srebrno medaljo. Strast do tega športa je podedoval od očeta. Treba je priznati, da je to bolj kot nacionalni ali lokalni uspeh predvsem velik družinski projekt. Tam so vztrajno gradili Tonijevo pot do olimpijske medalje. Simpatični fant je znan po tem, da zjutraj dela v domačem hotelu, kamor se vrne tudi po treningu. Že dalj časa sodi med najboljše kajtarje na svetu, nedvomno pa je najboljši hotelir med njimi.

Koper tako ima svojo prvo zlato medaljo in drugo srebrno. Prvo olimpijsko kolajno so prinesli domov leta 1932 iz Los Angelesa veslači Libertasa. Njihovi večni tekmeci so bili izolski veslači Pullina. Leta 1928 so prav oni v Amsterdamu dobili olimpijsko zlato. To je bila prva medalja, ki je prišla v naše kraje. Član te posadke je štiri leta kasneje priveslal še eno bronasto medaljo v četvercu, skupaj s tremi Rimljani. Dragan Sinožič, skrbnik izolske športne zgodovine, v šali pravi, da njegovi sokrajani zmagujejo, »ker jejo polento in bakalar«, ter dodaja, da je skrivnost vsakega uspeha le v vztrajnem in resnem delu. Izola je pravzaprav najuspešnejše olimpijsko obalno mesto. Tam se je rodil tudi Nino Benvenuti, ki je zlato medaljo v boksu priboril leta 1960 na olimpijadi v Rimu in takoj postal ikona italijanskega športa. Z medaljo ni nikoli prišel v Izolo. Bistveno drugače je bilo z zadnjimi izolskimi olimpijskimi kolajnami. Jadralec Vasilij Žbogar je na treh olimpijadah dobil dve srebrni in eno bronasto medaljo. Vsakič, ko se je vrnil domov, so mu bučno slavje pripravili Ribari, navijači lokalnega nogometnega kluba. Nanj niso pozabili niti, ko se je vrnil iz Londona brez kolajne, tudi takrat so ga sprejeli z veliko fešto. Ribari ljubijo svoje legende in izolski športniki vedo, da bo mesto njihovo potencialno zmago slavilo kot nikjer drugje.

Tako sem lahko Ervinu končno razložil, da je Obala res veliko dala Sloveniji in da so naši športniki bili, so in bodo pravi nacionalni ponos za vso državo. Pojasnil sem mu, da naš šport deluje vedno po istem principu. Razumeli so ga že tisti veslači, ki so leta 1928 sem pripeljali prvo olimpijsko zlato. Geslo njihovega kluba je bilo: »Revni v sredstvih, bogati v vrlinah.« Od takrat se ni kaj dosti spremenilo.

Goriški domoljub je za trenutek utihnil. Prepričan sem bil, da bo ostal brez besed in da se bo poklonil naši športni premoči. On pozna vse moje šibke točke in ve, kje najbolj boli. Hinavsko mi je odvrnil, da mi, Pirančani, nikoli nismo osvojili še nobenega olimpijskega odličja, ne za Avstro-Ogrsko, ne za Italijo, ne za Jugoslavijo in, kar je najbolj žalostno, tudi za Slovenijo ne. Na koncu je še pribil: »Glede na tvoj entuziazem ob vaših športnih uspehih lahko pričakujem, da boš predlagal, da se koprski Titov trg preimenuje v Trg olimpijskih junakov.«

No, priznati je treba, da ima Ervin krasne ideje.