Glede na zadnje spremembe v evropski zeleni paradigmi lahko parafraziramo Galileja: In vendar se je začelo vrteti. V podnebno-energetsko agendo se vrača duh realizma. Postalo je jasno, da večina članic ne bo izpolnila podnebnih ciljev brez večje naslonitve na hidro in jedrsko energijo.
Prve spremembe v paradigmi so se zgodile lani s spremembo podnebne taksonomije EU, kjer je bila med trajnostne vire vrnjena tudi jedrska energija kot premostitvena tehnologija v prehodu k podnebno nevtralni družbi. To je pomembno predvsem z vidika, da lahko države jedrsko energijo vključijo v svoje nacionalne energetsko-podnebne načrte, da lahko subvencionirajo naložbe v jedrske elektrarne na podoben način kot naložbe v obnovljive vire in da lahko tudi zasebni investitorji te naložbe uvrstijo med trajnostne, ki zadovoljujejo ESG-kriterije.
Možnost subvencij oziroma državne pomoči tudi za naložbe v jedrsko energijo je v sredo na obisku v Pragi eksplicitno potrdila tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen z besedami: »Izbira kombinacije energetskih virov je in bo ostala nacionalna pravica. [...] Vemo, da ima jedrska energija osrednjo vlogo v češkem energetskem sistemu in da bo še naprej potrebovala naložbe, da bo odigrala svojo vlogo v češkem energetskem prehodu. In zato smo vedno pripravljeni razmisliti o državni pomoči.« Sicer pa je dopustnost državnih pomoči naložbam v jedrsko energijo potrdilo tudi evropsko sodišče v primeru tožbe Avstrije proti Veliki Britaniji.
Odziv evropske komisije je samo odraz sprememb, ki so se zgodile v zadnjih treh letih, ko je postalo jasno, da vztrajanje zgolj pri naložbah v obnovljive vire sonca in vetra ne more zagotoviti zanesljive oskrbe z električno energijo niti konkurenčnih cen za gospodinjstva in gospodarstvo in še manj razogljičenja proizvodnje električne energije. Dodaten argument v prid jedrske energije je lani po izbruhu vojne v Ukrajini dala energetska kriza zaradi dviga cen zemeljskega plina in posledično višjih cen elektrike ter večje izpostavljenosti geopolitičnim tveganjem. Številne države EU (Francija, Švedska, Nizozemska, Madžarska, Slovaška, Češka, Bolgarija, Poljska in Romunija) so zato napovedale gradnjo jedrskih elektrarn.
Vendar pa je vrnitev jedrske energije samo en del potrebne renesanse nizkoogljičnih virov v EU. Jedrska energija predstavlja četrtino vse proizvedene električne energije v EU, hidro pa 12 odstotkov, pri čemer slednja predstavlja tretjino proizvodnje iz obnovljivih virov. V Evropi imamo vsaj štiri odlične primere držav, ki jim je s kombinacijo različnih virov uspelo zagotoviti tako energetsko avtonomijo kot razogljičenje proizvodnje električne energije. Francija 68 odstotkov elektrike pridobi iz jedrskih, 12 odstotkov iz hidro, 7 odstotkov iz vetrnih, dva odstotka iz sončnih elektrarn, 10 odstotkov pa iz fosilnih virov. Švica denimo 56 odstotkov elektrike pridobi iz hidro in 34 odstotkov iz jedrskih elektrarn, 5 odstotkov iz biomase, preostalih 5 odstotkov pa iz sončnih elektrarn in fosilnih virov. Švedski energetski miks vključuje 34 odstotkov elektrike iz hidro, 31 odstotkov iz jedrskih, 17 odstotkov iz vetrnih, en odstotek iz sončnih elektrarn, preostalih 9 odstotkov pa iz fosilnih virov. Tudi Avstrija je dokaj podobna s 63 odstotki elektrike iz hidroelektrarn, vendar pa, ker nasprotuje jedrski energiji, je še vedno petinsko odvisna od uvoza fosilnih goriv.
Tudi Slovenija bi spadala med zgornje štiri primere dobre prakse, če ne bi tretjine elektrike pridobivala iz premoga. In prav tukaj se ob jedrski energiji kaže največji potencial za razogljičenje. Slovenija je zaenkrat izkoristila zgolj polovico svojega hidro potenciala. Študije in projekcije kažejo, da bi z zgraditvijo elektrarn na srednji in spodnji Savi ter na Muri Slovenija lahko pridobila še za okoli 450 MW kapacitet oziroma 1,7 TWh električne energije, s čimer bi več kot nadomestila električno energijo iz Šoštanja.
Hkrati pa bi Slovenija nujno morala zgraditi še naravne hranilnike energije. Z zgraditvijo črpalnih hidroelektrarn (ČHE) Kozjak (440 MW) in Požarje (200 MW) bi lahko učinkovito shranjevali presežke električne energije, ki bodo nastajali poleti, iz sončnih elektrarn. Z zgraditvijo obeh ČHE in s spremenjenim režimom delovanja hidroelektrarn bi lahko učinkovito izravnavali proizvodnjo in porabo elektrike, ne da bi bili pri tem odvisni od uvoza fosilnih goriv.
Hidroelektrarne imajo številne prednosti pred drugimi energetskimi tehnologijami. Ob dolgoročnem zagotavljanju električne energije in sistemskih storitev elektroenergetskemu sistemu (regulacija napetosti in frekvence, terciarna regulacija, hranilniki energije) hidroelektrarne prispevajo k izboljšanju vodooskrbe in izboljšujejo protipoplavno zaščito (kot je pokazala letošnja vodna ujma), izboljšujejo pogoje za pridelavo hrane in izboljšujejo možnosti razvoja rekreacijskih potencialov in turizma v lokalnem okolju. Ne smemo pa pozabiti še ekonomskega potenciala – pri gradnji hidroelektrarn je namreč delež domače komponente daleč največji, saj polovico vrednosti naložbe odpade na gradbena dela, prav tako pa pomembne komponente, kot so turbine, proizvajamo doma in imamo odlična projektantska in inženirska znanja na tem področju.
Naša energetska strategija bi morala temeljiti na zanesljivi oskrbi, energetski avtonomiji, nizkoogljičnih virih in konkurenčnih cenah energije. Prav to pa kombinacija hidro in jedrske ter energije iz obnovljivih virov zagotavlja. Torej, kaj čakamo?
