Analiza Emblemsvåg (2024) ugotavlja, da je nemška energetska politika Energiewende do leta 2022 zahtevala skupne izdatke v višini 696 milijard evrov (387 milijard evrov v kapacitete obnovljivih virov energije (OVE) in 310 milijard evrov v subvencije za razpršene OVE), vendar pa je kljub temu v 20 letih te politike zmanjšala emisije podnebnih plinov le za 25 odstotkov. Analiza kaže, da bi bili izdatki, če bi Nemčija pustila obratovati jedrske elektrarne in zgradila nove, za državo za polovico nižji, hkrati pa bi s tem dodatno za 73 odstotkov zmanjšala emisije podnebnih plinov.

Še sveže poročilo ameriškega ministrstva za energijo ugotavlja, da bi bil razvoj trajnostnega elektroenergetskega sistema v ZDA s kombinacijo jedrske energije, OVE in hranilnikov za 37 odstotkov cenejši od alternative zgolj OVE in hranilnikov. Podobno ugotavlja skupno poročilo francoske RTE in Mednarodne agencije za energijo iz oktobra 2021, da bi bila pot k brezogljični družbi do leta 2050 za Francijo, ki že zdaj proizvaja 60 odstotkov elektrike v jedrskih elektrarnah, za 17 odstotkov cenejša s polovično kombinacijo investicij v jedrske in OVE-kapacitete glede na varianto zgolj z OVE.

Podobno kaže analiza Williama Zappe in drugih (2019), da bi elektroenergetski sistem na evropski ravni, ki bi temeljil 100-odstotno na OVE, zahteval visoke investicije (okrog 530 milijard evrov
na leto) in da bi bili skupni stroški vlaganj v tak sistem za približno 30 odstotkov višji kot pri sistemu, ki vključuje druge nizkoogljične tehnologije, kot je jedrska energija.

Torej je jedrska energija bistvena sestavina bodočega elektroenergetskega sistema, ki bo zagotavljal razogljičenje proizvodnje in porabe energije in nizkoogljično električno energijo po bistveno nižji ceni glede na alternative. Zato so danes cene elektrike v Sloveniji in Franciji za polovico nižje kot v Nemčiji.

Vizija, ki smo jo leta 2022 v sodelovanju energetikov, ekonomistov in naravovarstvenikov oblikovali v okviru delovne skupine SAZU, je predvidela, da bi do leta 2050 razogljičena proizvodnja električne energije v Sloveniji vsebovala dobro petino hidroenergije, 17 odstotkov drugih OVE, slabo desetino iz nizkoogljičnih plinov in polovico jedrske energije. Tak sistem bi do leta 2050 zahteval za 18,4 milijarde evrov investicij, prinesel bi popolno razogljičenje proizvodnje elektrike in zagotovil, da bi se stroškovna cena elektrike, ki danes znaša okrog 90 evrov za MWh, po vključitvi JEK 2 v omrežje znižala na 80 evrov za MWh.

Drugačno vizijo ponuja Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Ta si je v prvi varianti zamislil slovenski elektroenergetski sistem po nemškem vzoru, temelječ samo na OVE. Po burnih kritikah so naslednje različice vključile tudi scenarij z OVE in jedrsko energijo. Za primerjavo, medtem ko koncept SAZU za leto 2050 predvideva 17 odstotkov elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn, ta delež v OVE-scenariju znaša čez polovico, v scenariju OVE+jedrska energija pa skoraj tretjino. Pri tem bi prvi scenarij zahteval za 25, drugi pa za 30 milijard evrov investicij.

NEPN je, kot sva dokumentirala s kolegom Babičem v nedavni analizi, izjemno drag eksperiment, ki pa ne izpolnjuje ključnih ciljev. Prvič, NEPN ne zagotavlja razogljičenja. Po naših izračunih se v scenarijih NEPN izpusti CO2 na enoto električne energije do leta 2050 zmanjšajo le za 16 odstotkov (OVE) oziroma 38 odstotkov (OVE+jedrska energija). V NEPN odkrito priznavajo, da gre pri OVE-scenariju dejansko za scenarij OVE+plin+uvoz. Pri čemer predvidijo, da se s tem, ko zapremo naše termoelektrarne in uvažamo elektriko iz drugih evropskih elektrarn na premog ali plin, znebimo izpustov CO2. Torej problem izpustov CO2 v NEPN »rešijo« tako, da vržejo odpadke sosedu čez ograjo.

Drugič, NEPN povečuje energetsko odvisnost in Slovenijo izpostavlja strateškim tveganjem glede zanesljivosti oskrbe in cen električne energije, saj oba scenarija predvidevata 10- do 20-odstotno uvozno odvisnost, ki pa se v času kurilne sezone podvoji.

Tretjič, NEPN zaradi poudarka na razpršenih OVE zahteva velika vlaganja v distribucijska in prenosno omrežje (skupaj 15 milijard evrov do leta 2050). To seveda prinaša to, kar spremljamo že danes z omrežninsko reformo, torej velika povečanja omrežnine za odjemalce električne energije – v povprečju za 29 oziroma 36 evrov na MWh do leta 2050. V konceptu SAZU z JEK 2 znašajo ta vlaganja v omrežje zaradi specifike delovanja jedrskih elektrarn zgolj eno osmino tistih iz NEPN in temu primerno nižje je povečanje stroškov omrežnine.

Četrtič, NEPN zaradi poudarka na razpršenih OVE prinaša izjemno visoke stroške na enoto električne energije iz novih OVE in nadomestnih kapacitet (plinske elektrarne) ter uvoza. Scenarij zgolj z OVE potencialno prinaša tudi za dvakrat višje cene električne energije glede na koncept SAZU.

NEPN je torej drag eksperiment, ki zahteva za 35 do 60 odstotkov višje investicije do leta 2050 glede na koncept SAZU z JEK 2 in optimalnim deležem OVE, pri čemer pa ne izpolnjuje osnovnega cilja glede razogljičenja. Po nemškem vzoru z visokimi cenami energije Slovenijo vodi v energetsko revščino in deindustrializacijo.

Čas je, da NEPN vržemo v smeti ali pa naredimo njegovo popolno revizijo.