Konec avgusta 1982 sem se po počitnicah vrnil na šolo. Dobra volja me je hitro minila, ko me je obstopila skupina starejših učiteljev in rekla: »Prosimo te, da postaneš ravnatelj. Nihče noče biti ravnatelj.« Zgolj deset (!) dni pred začetkom pouka namreč ni bilo jasno, koliko dijakov bomo sploh vpisali v prvi letnik. Uvedba usmerjenega izobraževanja je šoli dodelila tri oddelke naravoslovno-matematične tehnologije, kar pa je bilo za prihodnost in obstoj šole bistveno premalo. Predvidena ja bila združitev s Srednjo elektrotehniško in računalniško šolo Maribor, kar bi pomenilo konec priznane gimnazije. Po dolgem pregovarjanju sem, star trideset let, pristal. Ampak pod pogojem, da bom ravnatelj vsega eno leto. In sem bil. Tisto leto in še trideset naslednjih.
V času mojega ravnateljevanja se je zvrstilo šestnajst šolskih ministrov, ki so z več ali manj uspeha vodili ta pomemben resor. Zvrstile so se številne spremembe: ene smiselne, še več pa nesmiselnih. Tako kot se je spreminjalo šolstvo, sta se spreminjala tudi vloga in položaj ravnatelja. Kako zelo sta se spreminjala, sem se zamislil nekega jutra, ko sem sedel v šoli za računalnik in se vprašal, kaj sem počenjal pred tridesetimi leti, ko sem se podobno usedel za mizo – in ko na njej računalnika sploh še ni bilo.
Kaj sem pravzaprav počel?
Odgovor je prišel kmalu in silovito: veliko časa sem prebil z dijaki, učitelji, se pogovarjal o njihovih težavah in načrtih. Kaj pa danes? Še zmeraj sem se veliko pogovarjal z dijaki in učitelji, žal pa se je neznansko povečal obseg administrativnega dela, številni pravilniki, poročila, načrti, tako potrebni kot nepotrebni, ki so prinesli veliko dodatnega dela. Tako je bilo ob mojem odhodu leta 2021 na šoli vsega skupaj kar 38 pravilnikov, navodil, sklepov itd.
Naj navedem nekatere najbolj »eksotične«: Register tveganj, Sklep o hrambi in uporabi pečatov, Načrt integritete itd. Vso to »rajdo« pravilnikov je kakopak treba sproti posodabljati, nekateri so podvrženi tudi inšpekcijskim pregledom, ki so lahko stresni in zahtevajo dobro predhodno pripravo. Veliko administrativnega dela je bilo zato opravljenega popoldne in zvečer, če sem želel ohraniti komunikacijo z dijaki in učitelji.
Močno sta se spremenila tudi financiranje in poslovanje šol, kar danes od ravnatelja zahteva dobro načrtovanje in spremljavo in je bistveno večje kot včasih. Posebej to velja za srednje šole, kjer poteka financiranje »na glavo dijaka«, po katerem dijak manj pomeni tudi manj sredstev. Zato so informativni dnevi že pravi sejmi, tudi oglaševanja po radiu in drugih medijih ne umanjka. Pri osnovnih šolah veliko obremenitev predstavlja investicijsko vzdrževanje, kjer potekajo bolj, a tudi manj uspešna dogovarjanja z lastnikom (občino). Primer Maribora, kjer so nekatere šole zaradi zapostavljanja občine v slabem stanju, je žal zelo zgovoren.
Toda v času mojega ravnateljevanja je daleč največjo spremembo doživel odnos staršev do šole. Ob začetku ravnateljevanja so večino problemov reševali dijaki sami, starši se v šoli praktično niso pojavljali. Marsikdo bo to zlobno povezal s prejšnjim sistemom, češ, saj si starši sploh niso upali v šolo. Ni bilo tako. Probleme so dijaki reševali v okviru takratne ZSMS ali pa z ad hoc ustanovljenimi skupinami dijakov. Tako so zaradi nestrinjanja s sistemom ocenjevanja leta 1986 izdali bilten: z mano kot hudičem na naslovni strani. Ker so članke podpisali, sem lahko z njimi začel dialog in smo skupaj reševali problem. Poklical ni nihče od staršev, kar je za današnje čase nepojmljivo.
Danes je, kot najbrž vsi dobro veste, situacija popolnoma drugačna. Starši se vmešavajo tudi v strokovne odločitve, opravljajo pa tudi (domače) naloge namesto otrok. Največja agresivnost pa se pokaže pri ocenjevanju, kjer starši včasih pridrvijo v šolo pol ure po tem, ko je njihov otrok prejel oceno. Da, včasih tudi kar vstopijo v razred sredi pouka! Vrhunec pritiska pa so prihodi staršev v šolo z odvetnikom, kar zahteva od ravnatelja veliko potrpljenja in dobrih živcev. No, to in celo svojega odvetnika.
V vseh opisanih primerih skozi leta pa je ostalo nespremenjeno vrednotenje dela ravnateljev. Zmeraj je bilo podcenjeno in praktično enako ali celo nižje od plačila nekaterih učiteljev. S tem seveda ni mišljeno, da so plače učiteljev previsoke, ravno obratno, tudi plače učiteljev so prenizke. Gre za razmerje. Ne poznam namreč šolskega sistema, kjer bi bili učitelji plačani bolje od ravnateljev. Zato so popolnoma razumljive zahteve ravnateljev po spremembi plačnih razredov. Za ilustracijo: trenutno je ravnatelj na šoli z 800 dijaki in 90 zaposlenimi uvrščen v 51. plačni razred, kar znaša 3270,49 evra bruto. Prav zaradi velikih naštetih obremenitev in neustreznega vrednotenja številni ravnatelji ne podaljšujejo svojega ravnateljevanja in raje odhajajo učit nazaj v razred oziroma se podajo drugam.
Zakaj vse to pišem? Predsednik vlade in minister sta napovedala reformo na področju šolstva. Vsaka reforma uspe ali pade z (ne)motiviranimi ravnatelji in učitelji. Trenutno vrednotenje dela obojih je slaba, kilava, neproduktivna popotnica za spremembe. Zato je treba pred začetkom rešiti plače obojih, pri tem pa je treba najprej rešiti nesorazmerje med plačo ravnateljev in učiteljev. Vsako linearno povečanje bo namreč samo še poslabšalo položaj ravnateljev in povečalo njihove odhode. Domiselni časi, ko s(m)o bili ravnatelji le hudiči na biltenih dijakov, so žal davno mimo.
