Prebivalce Zgornje Šiške v Ljubljani je poleti presenetila spremenjena prometna ureditev njihove soseske in še vedno se sprašujejo, kaj je umetnik pravzaprav želel povedati. Do njih namreč predhodno ni prišlo nobeno sporočilo, ki bi pojasnilo, kaj se pripravlja, kakšni so cilji spremenjene prometne ureditve, kaj bo z njo pridobilo mesto, kaj družba, okolje, kaj pa mogoče oni sami. Pa tudi sporočila za javnost po izvedbi so precej skopa. Zgornja Šiška pri tem ni izjema, podobno je pravzaprav pri večini novih prometnih ureditev v Ljubljani in v mnogih drugih občinah.
O dobrobitih nove ureditve lahko tako predvsem ugibamo. Najbolj očiten cilj je označitev parkirnih prostorov na vseh ulicah v območju in uvedba plačljivega parkiranja. Čeprav bo verjetno to povzročilo med prebivalci nekaj razburjenja, saj so mnogi doslej lahko ob ulicah parkirali brezplačno, je prav to ukrep, ki jim lahko najbolj koristi. Celotno območje je namreč danes delno v uporabi kot parkirišče za dnevne vozače iz drugih krajev, ki si v nasprotju s prebivalci ne bodo mogli kupiti razmeroma ugodnih letnih parkirnih dovolilnic, zato je mogoče pričakovati manj težav pri iskanju parkirnega prostora.
Več vprašanj porajajo enosmerne ulice. Kako so izbrane smeri posameznih ulic? Zakaj se je mesto odločilo le za uvedbo enosmernih ulic, ne pa vsaj v mirnih ulicah za skupni prometni prostor, ki ga mestna celostna prometna strategija izrecno omenja med ukrepi v soseskah? Oba ukrepa zmanjšata privlačnost vožnje z avtomobilom skozi območje, a skupni prometni prostor lahko izboljša tudi pogoje za hojo in kolesarjenje, povzroči manj težav za dostop lokalnim prebivalcem in zmanjša hitrosti avtomobilov v območju.
Vsaka sprememba prometne ureditve prinese lokalnim prebivalcem spremembe v ustaljene vzorce vsakdanjega življenja. Te so včasih lahko koristne za širšo družbo, ampak praviloma za posameznike niso prijetne. Zato je pomembno, da ljudje razumemo, kakšen je širši smisel sprememb.
Izkušnje kažejo, da že nekaj stavkov, ilustracij in kakšen zemljevid v nabiralnikih vseh hiš v okolici predvidene ureditve ob pravem času pomembno prispevajo k sprejemljivosti sprememb. Nič pa ne bi škodilo, če bi prebivalce povabili že k njihovemu snovanju. In to vse, ne le tistih, ki so najbolj glasni, ali pa tistih, ki poznajo nekoga, ki pozna nekoga. Če bi jih znali prav vprašati, bi tudi rešitve utegnile biti boljše.
