‘Milan, prosim te, da malo popaziš na našega Ivančeka,« so bile besede moje mame sosedovemu Milanu ob mojem prvem šolskem dnevu na poti v tri kilometre oddaljeno šolo, do katere je vodila makadamska cesta. Svojo nalogo je Milan, četrtošolec, dobro opravil. Da me je skupaj z drugimi starejšimi vrstniki dvakrat porinil v jarek in mi razložil vse grozote šole, je spadalo k normalnemu uvajanju v šolo.
V šoli nas je štirideset bosonogih prvošolčkov pričakala tovarišica Zorka in nam po materinsko razložila, kaj nas čaka. Ko sem proti večeru prišel domov – imeli smo namreč popoldanski pouk –, sem bil deležen vzpodbudnih materinih besed v stilu »saj bo šlo« in velikega kosa kruha, namazanega z mastjo in potresenega s sladkorjem, priljubljene »sladice« takratnega časa.
Vsi drugi dnevi so bili podobni prvemu, pot v šolo je postala najlepši del dneva, za prometno varnost se ni bilo bati, saj prometa praktično ni bilo. Le tu in tam nas je kakšen avto zameglil s prahom. Po poti smo uganjali številne vragolije, ki se danes zdijo nepojmljive. Tako smo sošolca decembra izzvali, naj jezik položi na železno ograjo. Izziv je sprejel, zaradi mraza se je z jezikom prilepil na ograjo in ni mogel ne naprej ne nazaj. Rešila ga je mama z loncem kropa, ki mu ga je polila po jeziku. Nato mu je še prisolila dve klofuti.
Vsak med nami se spomni svojega prvega šolskega dne, ki se je s časom spreminjal in dobival zmeraj bolj prijazno obliko. Danes prvi šolski dan ni le prvi dan za otroke, temveč tudi za starše. Včasih imam občutek, da je prvega šolskega dne bolj strah staršev kot otrok. V skladu z obstoječo zakonodajo imata namreč starša pravico do plačanega dopusta za spremstvo otroka na njegov prvi šolski dan. Tako je prvi šolski dan šola polna staršev, ki imajo priložnost prisostvovati programu šole za prvošolčke, in je resnično dober ter prijazen. Po koncu programa in prvega šolskega dne po navadi starši odidejo z otrokom na sladoled in domače kosilo, ki je malo bolj slavnostno. Pravi prvi šolski dan sledi šele naslednji dan, ko otroci v šolske prostore vstopijo sami in se srečajo s pravo šolo.
Letos bo prihodnji petek prvič v šolo vstopilo okrog 20.000 otrok z velikimi pričakovanji in radoživostjo ter zvedavostjo. Priključili se bodo množici učencev in dijakov, ki bodo nadaljevali šolanje. Prvi šolski dan bo še bolj drugačen za dijake prvih letnikov srednjih šol, ki vstopajo v novi svet srednje šole. V šolah jih bo pričakalo približno 25.000 učiteljev in učiteljic, ki bodo ponovno skupaj z otroki vstopili v učilnice. Med njimi bo določeno število tistih, ki prvič vstopajo v učilnice kot učitelji. Žal je vsako leto več tistih brez ustreznih pogojev, kar je posledica velikega pomanjkanja učiteljev, ki se samo še stopnjuje. Veliko k temu pripomorejo nizke plače, kar še posebej velja za učitelje začetnike. Njihova plača je znatno pod slovensko povprečno plačo, kar je sramotno. Bojim se, da tudi novi sistem plač javnega sektorja ne bo rešil tega problema in zagotovil ustreznih plač učiteljem začetnikom, kar bo tudi krizo samo še stopnjevalo. Lep zgled reševanja plač je Estonija, ki je leta 2022 plače povečala za 20 odstotkov samo učiteljem.
Plače učiteljev pa niso edini vzrok pomanjkanja. Zmeraj večji pritiski staršev in birokratizacija šolstva zmanjšujejo interes mladih za ta lep poklic. Potreben je celovit pristop k reševanju tega problema, toda premajhno zavedanje celotne politike o pomembnosti šolstva le še pripomore k večanju krize. Na področju šolstva je tudi praktično nemogoče rešiti pomanjkanje učiteljev z zaposlitvijo tujih učiteljev, kar le še dodatno poslabša obstoječe stanje.
Začetek šolskega leta zmeraj prinaša spremembe izvajanja programov, včasih večje, včasih manjše. V prihodnjem šolskem letu bodo podobno kot v prejšnjih letih uvedene manjše rešitve, ki pa ne prinašajo bistvenih sprememb. Marsikdo bo s tem zadovoljen, saj je šolski sistem zelo občutljiv in potreben treznega premisleka. Žal pa se je v našem šolskem sistemu zaradi pasivnosti šolskih oblasti nabralo preveč potrebnih sistemskih rešitev, ki nujno kličejo po uvedbi. Nekatere rešitve so pripravljene in nerazumljivo je, da do njihove uvedbe ne pride.
Najbolj tipičen primer zamujanja s spremembo so kriteriji izbire kandidatov v primeru omejitve vpisa ob prehodu v srednjo šolo. Upoštevanje zgolj ocen v zadnjem triletju se je pokazalo kot uničujoče za izvajanje pouka v zadnjem triletju. Prineslo je inflacijo odličnih ocen in pritiske staršev, ki se samo še stopnjujejo. Čeprav je bil že zdavnaj pripravljen predlog za upoštevanje nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) pri izbiri, bo tudi v naslednjem šolskem letu v primeru omejitve vpisa selekcija opravljena na osnovi prejetih ocen. Če do spremembe ne bo prišlo kmalu, bo do upoštevanja NPZ prišlo samo od sebe. Tako je bilo za vpis na Gimnazijo Bežigrad letos potrebnih 173 točk od 175 možnih, kar pomeni, da je lahko imel učenec v zadnji triadi le dve prav dobri oceni. Kmalu bodo torej vsi prijavljeni učenci imeli samo odlične ocene. In v tem primeru se bo selekcija izvedla na osnovi rezultatov NPZ.
Od zadnjih večjih sprememb je preteklo skoraj trideset let, svet okrog nas pa doživlja novosti, ki bodo močno vplivale na šolski sistem. Umetna inteligenca je le ena izmed njih. Mladi jo na veliko uporabljajo, pa če nam je to všeč ali ne. Od tega, kako hitro in kvalitetno se bomo odzvali na izzive in prilagodili šolski sistem, bo odvisna tudi naša prihodnost. Začne se že na prvi šolski dan. Bomo zamudili?
