Prilika pa ni priložnost, ampak meni ljuba stara beseda za prispodobo oziroma opis dogodka. Ker vem, da ne dvomite o moji resnicoljubnosti, vam opišem, zakaj sem teden dni preživel na bolniški. Celo kot upokojenec.

Začelo se je rahlo šepajoče, potem pa je prst na nogi iz neznanega razloga postajal vse bolj rdeč in zatečen. Spomnil sem se na hvalnico, da določene snovi »utopijo vse skrbi«. Štiri dni sem vestno utapljal ta delček telesa v domače žganje, a prvič v mnogih desetletjih dobrih izkušenj s tovrstno medicino to pot ni bilo učinka. Je pa dišalo okoli mene in med hojo po cesti sem sprejemal razumevajoče poglede kraljev ulice.

Peti dan popoldne sem se odločil za obisk svoje zdravnice, mlade gospe blagega pristopa, točno takega, kakršnega potrebujem. Za uvod se mi je zdelo primerno, da jo najprej jaz povprašam po počutju. Namenila mi je rahlo otožen pogled. Razumel sem, da ji ni lahko, če mora tratiti čas še s pacientom, polnim domnevnega sočutja. Res se redko vidiva, kar je dobro, je rekla, a tudi brez vas mi ne manjka dela. Druge tegobe je zadržala zase. Ko sem razložil domačo terapijo, je prijazno pokimala. Pogled na mojo nogo pa jo je zresnil. Kirurgija takoj jutri zjutraj, je rekla z nežnim glasom v upanju, da me ne bo treba ob novici nemudoma oživljati.

Postalo mi je vroče in zašepetal sem, da sem nameraval na morje, končno letos, da še ujamem tistih trideset stopinj kopeli. Na morje lahko greste, ampak le opazovat mesečino, je rekla zdravnica. Nič namakanja, je nadaljevala, pa še pot tja vodi izključno skozi operacijsko dvorano.

Je pač tako, da lepa beseda lepo mesto najde in to mesto je bilo že čez nekaj ur kirurgija. Razveselilo me je, da sem v sprejemni sobi naletel na ljudi, ki so bili pripravljeni na skromno dozo črnega humorja. Na listu je pisalo, da prihajam zaradi vraščenega nohta na palcu desne noge. Ni bil vraščen noht niti ni bil palec. Zato sem previdno vprašal, ali bodo v operacijski zadeli vsaj pravo nogo. Glavni kirurg se je široko nasmehnil, prijel za velik črn flomaster in z njim označil bolečo nogo in celo pravo mesto. Potem sem si drznil še vprašati, kaj pomeni neka rubrika na listu, kjer je bilo treba pred operacijo izpolniti vrsto odgovorov na ne čisto enostavna vprašanja. Tisto, ki me je zbegalo, je imelo naslov – Razvade. Ko sem imel list pred sabo, sem se zamislil ob dejstvu, da človek v najlepših letih spozna različna ugodja in nekatera ponese s seboj še v zrela leta. So to razvade, ki se jih drži slab sloves? Je daljši počitek po kosilu razvada? Ali morda to, da ti žena po dolgih letih skupnega bivanja marsikaj prebere iz oči in ti pride naproti, morda pogosteje kot ti njej?

Na pomoč mi je prišel drobni tisk, ki je za začetek ponujal kajenje in alkohol. Pri prvem sem si oddahnil. V sicer ne kratkem spisku pregreh kajenja ni bilo nikoli, tudi onega Clintonovega brez inhaliranja ne. Pri pijači pa se je malce zataknilo, še posebej zato, ker je anketa zahtevala zelo natančne odgovore, izražene v decilitrih na dan. Pomislil sem, da imamo starejši občani zelo dober spomin za dogodke iz mladosti.
Če pa se je treba spomniti vsega dnevnega dogajanja, ni tako enostavno. Kdo bi po napornem dnevu vedel za vse, kar se je pripetilo od jutra dalje. In četudi vemo, da smo preprečevali dehidracijo, na kar nas zdravstvo opozarja na vsakem koraku, je težko voditi tako točno evidenco, kot jo zahteva vprašalnik.
To so previsoke zahteve celo za upokojene akademike.

Priredil sem rezultat v skladu s pričakovanji, vsaj zdelo se mi je tako, a se je kirurg spet na široko zasmejal. Očitno si je ustvaril svojo sliko o pacientu, ki ni čisto spominjala na moj izdelek. Sicer sem pa pustil ves prostor, namenjen še drugim razvadam, čisto prazen in si na lice zarisal blago svetniški izraz.

Tako poduhovljen sem odšepal v operacijsko dvorano. Mlada kirurginja je začutila, da gre za posebnega pacienta. Pomirila me je, da ne bom ničesar čutil, le dve injekciji bosta neprijetni.

Včasih se človek razveseli tudi ljudi, ki ne držijo obljube. Injekciji namreč nista boleli in čez nekaj trenutkov sem začutil le, kot da bi me nekdo rahlo požgečkal. Malo sem pomodroval, da je najbrž zarezala v prst od korena proti vrhu. Zdravnica me je pomirila, da ničesar ne režejo, saj so vendar napredna kirurgija, da pa nimam več nohta.

Vrnil sem ji s komplimentom, da je bilo tako dobro, da bi še kdaj prišel na obisk. Kot odmev sem slišal njeno kratko diagnozo, da lokalna anestezija daleč spodaj včasih seže gor prav do glave in tam nekoliko zatemni presojo.

Potem so me prepustili zunaj čakajoči ženi v nadaljnjo oskrbo.

Ne bi bilo pošteno, če na koncu ne bi predstavil sijajne ekipe javnega zdravstva. Doktorji in specialisti so bili moja zdravnica Lea Rojo Mačkovšek in kirurga Igor Čuček ter Tamara Božič. V skladu s svojimi priznanimi razvadami jim zaželim predvsem – na zdravje!