Naj sem še tako napenjal možgane, se nisem mogel spomniti, kateri državni praznik imamo. Ko sem natančneje pogledal spored, sem ugotovil, da gre za državni praznik ob združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Postalo me je sram, da se nisem mogel spomniti za Slovenijo tako usodnega dogodka. Pri tem ne gre za to, da ne bi ničesar vedel o tem, le v spominu mi ni ostal datum tega pomembnega in pogumnega dejanja.
Da bi se odkupil sam sebi, sem se odločil, da si kljub drugim načrtom proslavo ogledam. Državne proslave si po navadi ogledam, pa ne zaradi govorov, temveč zaradi kulturnega programa, ki je pač za proslavo nujen. Videl sem že veliko proslav, nekatere bolj posrečene, druge manj. Posebno delikatne so proslave, ki hočejo biti drugačne in odstopati od klasičnih proslav z recitali, plesnimi vložki, odpetimi znanimi pesmimi in videoprojekcijami.
V zadnjem času se večina režiserjev odloča za varnejšo izvedbo, bolj klasičen način, in se s tem izogne pogromu javnosti. Proslava v Beltincih je sledila klasičnemu vzorcu, s čimer ni nič narobe. Tudi nastopi umetnikov, po rodu iz Prekmurja, so sodili v koncept. Ni šlo brez prekmurske himne Vsi so venci vejli, ki na svoj način odseva značaj prekmurskih ljudi in jih tako lepo opisujejo Miško Kranjec, Dušan Šarotar, Feri Lainšček in številni drugi avtorji, s svojimi pesmimi pa nas začara Vlado Kreslin.
Proslave se je udeležil tudi državni vrh (z izjemo predsednika vlade), manjkal ni niti Milan Kučan. Govor je imela predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je vzneseno in retorično dobro orisala zgodovinsko ozadje priključitve in njen pomen, govor pa končala z besedami: »Naša dolžnost je, da ohranimo ta dragoceni del naše domovine, kjer se prepletajo zgodovina in sodobnost, tradicija in napredek.«
Ravno te besede me po koncu niso pustile neprizadetega in so mi postavile vprašanje: kakšen pa je naš odnos do tega lepega območja Slovenije in njenih dobrih ter prijaznih ljudi, kar začuti vsak, ki pride v Prekmurje? Poglejmo nekaj primerov in si sami odgovorimo na to vprašanje.
Merilo razvoja države in regije je predvsem BDP na prebivalca. Podatki Sursa za leto 2022 povedo, da je slovenski BDP na prebivalca 27.040 evrov, pomurski pa 18.534 evrov, kar je 68,5 odstotka slovenskega, nižji je le še v zasavski regiji. Osrednjeslovenski znaša 39.367 evrov, kar je 145,6 odstotka slovenskega in več kot dvakrat več od pomurskega! Pomanjkanje delovnih mest, posebno tistih z visoko dodano vrednostjo, prisili ljudi, da se zaposlujejo v sosednji Avstriji, več tisoč jih je. Da, več tisoč. Se bo torej Prekmurje z BDP kdaj priključilo Sloveniji? Misija nemogoče?
Ko pridemo v središče Pomurja, v Mursko Soboto, bomo po izvozu z avtoceste brez odstavnega pasu zaman iskali rektorat univerze. Prekmurje namreč nima univerze, pa bi jo po številnih kazalnikih moralo imeti. V Sloveniji so univerze v Ljubljani, Kopru, Novi Gorici in Novem mestu. Univerza bi v veliki meri pripomogla, da bi številni visoko izobraženi posamezniki po šolanju ostali doma, saj številni ostanejo v kraju študija, predvsem v Ljubljani. Univerza pa ni pomembna le zaradi delovnih mest, temveč prinaša razvoj in nove iniciative.
V Murski Soboti tudi ne boste našli profesionalnega gledališča, sam bi ga poimenoval Slovensko narodno gledališče Murska Sobota. Obstajajo pa gledališča v Kopru, na Ptuju, v Kranju, Novi Gorici, Mariboru, da o Ljubljani ne govorimo. O tem, kaj bi pomenilo takšno gledališče za to regijo, ni treba izgubljati besed.
Poleg delavcev, ki odhajajo na delo v Avstrijo, tja odhajajo tudi dijaki. Na gimnaziji Borg v avstrijski Radgoni se je v minulem šolskem letu šolalo 50 dijakov, ki prihajajo iz Gornje Radgone, Radencev, Ljutomera, Cankove, Lendave in okolice. Na začetku je bil vpis bolj naključen, pred osemnajstimi leti pa je šola začela načrtno vpisovanje dijakov s tega območja, zdaj je iz Slovenije že petina dijakov. Šola jim omogoča tudi tri ure pouka slovenščine na teden, za pouk pa se zanimajo tudi avstrijski dijaki. Petdeset dijakov predstavlja skoraj dva srednješolska oddelka, država pa s šolanjem prihrani okrog 200.000 evrov, ki bi jih lahko namenila prekmurskim šolam.
Bi lahko Slovenija naredila kaj podobnega? Pred več leti je obstajala pobuda, da bi v Lendavi ustanovili mednarodno šolo s programom mednarodne mature, kjer bi potekal pouk v angleščini. Vpisovali bi predvsem dijake z obmejnih območij Avstrije, Slovenije, Madžarske in Hrvaške, pa tudi dijake iz Evrope in sveta. Ostalo je le pri ideji, o kateri bi veljalo ponovno premisliti. Za začetek bi vpeljali vsaj program mednarodne mature za domače dijake tega območja in se pridružili šolam v Mariboru, Kranju, Ljubljani, Novem mestu.
Državna proslava je končana. Naslednja bo, kot predpisuje zakon, čez pet let: mogoče z novim državnim vrhom, novimi govori, manj verjetno z večjim BDP, univerzo ali gledališčem. Vsi so venci vejli in dobri ljudje pa bodo ostali, kot so zmeraj do zdaj. x
