Da ne obstajajo samo slabe novice, smo se lahko te dni prepričali predvsem, ko smo spremljali kulturne rubrike slovenskih medijev. Vestno so sporočile, da bo predsednica države Nataša Pirc Musar na slovesnosti, ki bo 21. decembra, podelila prva odlikovanja v svojem mandatu. V pisani družbi se je našel prostor tudi za posthumna priznanja: lahko rečemo, da so do Mirana Potrča in nekdanjega komandirja novomeške policijske postaje Boruta Novaka zmanjšali zgodovinske krivice. Tukaj so med drugimi še Ginekološka klinika UKC Ljubljana, mesečnik za poljudno naravoslovje Proteus, znanstvena revija Sodobna pedagogika, matematik dr. Bojan Mohar, onkologinja dr. Maja Primic Žakelj, simpatični šef Civilne zaščite Srečko Šestan, ki so ga, če se izrazimo metaforično, v fokus javnega diskurza večinoma naplavile poplave, arhitektka in konceptualistka Marjetica Potrč …
Sledijo tudi športniki: legendarni napadalec Maribora Marcos Tavares in Smučarska zveza Slovenije, ki praznuje stoletnico. Za paradoksni del cele zgodbe pa je poskrbelo dejstvo, da je med odlikovanimi tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova). O tem bi lahko razpravljali: če je Slovenija »policijska« država, a do neke mere je, potem je tudi logično, da se dela po »starinskih« metodah, po katerih, glejte, da poenostavimo, tajna služba odlikuje samo sebe. Po drugi strani imamo, tudi to je Slovenija, bolj ali manj varno državo in bi v tem smislu lahko izmerili doprinos obveščevalcev k vsej stvari.
Vse je mogoče ponarediti, razen človeške dobrote in smisla za humor na lasten račun.
Da preidemo k stvari. Za nas s subkulturnega obrobja je najpomembnejše, da so odlikovanja dobile tudi tri rokenrol skupine: Kameleoni, Pankrti in Laibach. Prvi sodijo v tisto vrsto bendov, katerih potencial presega njihovo vlogo na sceni. Od samega začetka so bili postavljeni v pozicijo favorita, »slovenski Beatlesi«, »šampioni Jugoslavije«, kot da se niso dobro znašli v okoliščinah gradnje scene, v katerih bi jim po znanju morala pripadati pomembna vloga. Vpogled v Ultimate collection, ki ga je leta 2011 objavila Croatia Records, daje zvok, ki je najbolj podoben The Beach Boys – kar je samo po sebi veliko – a kot da je manjkala neka velika producentska (in avtorska) roka, ki bi to primorsko atrakcijo privedla v mirni pristan, kjer bi morala biti. Poleg tega je bil Tulio Furlanič z bobni in vokalom neke vrste (jugo)slovanski Levon Helm. Pankrti pa so bili jugoslovanska stvar in njim je uspelo tisto, kar ni nikomur drugemu, če izvzamemo Lačnega Franza: da se jih je razumelo, čeprav so peli v jeziku manjšine v državi, v kateri so obstajali. »Drek se dela iz rdeče pese, strgamo rjo z železne zavese,« smo kot začarani ponavljali mozoljasti mulci v kleteh, kjer se je poslušal punk, in imeli smo srečo, da naši starši niso razumeli, kaj poje ta precej majhna oseba z brazgotino na bradi. Ja, Pankrti so bili in ostali velika stvar in vse, kar se je pozneje zgodilo v teh očeh, jih ni potemnelo.
A vsaka slava v svojem času. Tako je to.
No, o Laibachu smo vsi skupaj rekli in napisali preveč, a se ne bomo zmotili, če ponovimo: globalno najpomembnejši pojav v popularni glasbi po poreklu iz nekdanje Jugoslavije. Da, Bijelo dugme je lahko napolnil stadione, a zunaj govornega območja, iz katerega prihaja, skupina preprosto ni pomenila veliko. Niti ni velikega svetovnega benda, ki bi citiral Dugme, kot se na primer Rammstein sklicuje na Laibach. Torej ob najrazličnejših ciničnih opazkah nas dlakocepcev za železno zaveso so vse, kar so dobili, tudi zaslužili. Temu vojaškemu videzu tudi nekako pristaja odlikovanje. Na koncu torej lepo, da se je predsednica spomnila starih rokerjev, a ta vrsta časti nekako ne gre skupaj z izvorno idejo upora. A rekli smo – čas gradi, čas razgradi.
Druga lepa novica je, da je znani ameriški pisec bosanskih korenin Aleksandar Hemon končno prišel v Slovenijo, kjer je na mini turneji v Novem mestu, Ljubljani in Novi Gorici predstavil prevod svojega romana Tole ni zate. Mimogrede je v Pritličju nastopil tudi kot DJ in predstavil svoj glasbeni alter ego, ki prebiva v tehno žanru. Kolega in prijatelj še iz srednješolskih dni je na predvečer vojne odšel v ZDA in prevzel drugo identiteto, postal državljan in Američan. Pripoveduje, kako ga je na letališču v Gradcu – strokovnjaki za potovanja na dolge razdalje so ugotovili, da se v Ljubljano in iz nje slabo leti – pobral taksist, po rodu iz Vlasenice, severovzhodna Bosna, in takoj padel »v zgodbo« z ugotovitvijo:
»Veš, petinšestdeset odstotkov Slovencev je Bosancev.«
Vedno sem bil fasciniran nad lahkotnostjo, s katero taksisti izstreljujejo aksiome o življenju, uspelo mi je napisati roman o tem. A nikoli ne bom izvedel, kako bi bilo, če bi sam namesto v Ljubljani tistega vojnega leta 1994 pristal v ZDA? In kako za vraga se pride do teh odstotkov, s pomočjo katerih se izračuna, koliko je naših v neki državi.
Tako da menim, da nisem prišel veliko slabše skozi kot ta moj prijatelj, svetovna literarna zvezda in scenarist v Hollywoodu.
Kajti vsak ima svoje mesto, od koder vodi svoje bitke.
In v Hollywoodu ni petinšestdeset odstotkov Bosancev.
