Po nedeljski referendumski zmagi me je najprej pritegnila izjava Mateja Tonina: »Na desnici je potrebna temeljita samorefleksija o tem, kako naprej.« Madonca, a je končno prižgal luč? Ne, zmota! Pozabila sem namreč, da v svojih izjavah prvi stavek vedno pobere pri kom pametnejšem, nato pa nadaljuje zvest samemu sebi. In tako je tudi tokrat dodal izvirno misel, da je desnica zadnji dve leti (na devetindvajset let podlage) trdo garala za naše dobro, a je šlo vse po zlu zaradi antipatičnega Janše. Naj gre ta lepo v kišto! Volilci smo glasovali proti samo zato, ker ne maramo Janše, ne pa zato, ker desnica nima druge ideje kot politične sabotaže, drugega programa kot obvladovanje in nadzor vsega, od političnih odločitev, finančnih tokov, kadrovanja, gospodarstva do kulture in naših spalnic.

Seveda ga je ata J. takoj povlekel za uhelj: »Ko in če bo NSi dejansko delala in postala to, kar obljublja, bo na volitvah dobila vsaj 15 odstotkov in marsikaj bo lahko drugače.« A poleg NSi je Janša za poraz takoj našel še enega krivca: volilce. Volilci, ki niso podprli njegovih referendumov, so po njegovem mnenju neumni, ker niso razumeli, kaj počnejo. Hm. Janša se torej zdaj že eksplicitno zateka k starim vladarskim modrostim o neumnem ljudstvu, ki ga je treba prevzgojiti. Ali pa zamenjati.

Vladajoči strani se res ni treba bati. Vsaj dokler bo SDS/NSi v vsak naslednji boj pošiljala sanjska moštva (moštva dobesedno), kakršno je bilo v zadnji Tarči. Tam jih je pet ob zakonu o RTV govorilo o nujno potrebnem razplodu, ob temi novih stanovanj niso ločili med prodajno ceno in najemnino, ob zakonu o vladi pa je onemogli gospod z listka bral svoje impresije. Res mi je bilo žal, da niso (le trije, a spolno mešani) predstavniki pozicije v studiu enostavno umolknili in pustili gospode žlobudrati, voditeljica pa bi, že pošteno razkurjena, končno potegnila izza pasu tisti skriti bič, s katerim je nenehno grozila, in jih švrkala okrog ušes. Ne ko bi predolgo govorili, to so počeli vsi, ampak kadar jim je šibka misel odplavala nekam tja daleč proč, čez planke.

Referendumski dan je bil seveda res tudi Referendum, na neki način ponovitev aprilskih volitev. Ker je desnica očitno izgubila realitetno kontrolo in je kot vedno najbolj ponosna na svoje poraze in nereflektirane izpade, je tako v enem letu dosegla izjemne rezultate: pogorela je na parlamentarnih volitvah, v predsedniški tekmi, zmanjšal se ji je delež na lokalnih volitvah in minuli teden tudi v državnem svetu, kjer je kraljevala desetletja, in to z modeli tipa Kovšca (ta je bil v DS petnajst let), Kangler (deset let) itn. Češnja na torti je bil poraz na nedeljskem referendumskem trojčku.

Tako se je torej pokazalo, da SDS ni le katastrofalno slaba pozicija, kadar ji to po ovinkih uspe postati, ampak je tudi enako katastrofalna opozicija. Nobenih argumentov ni zmožna, le zlorabe inštrumentov, kot je referendum, ustavno sodišče, le ideoloških in kulturnih bojev, spodkopavanja človekovih pravic, primitivnega nacionalizma, ščuvanja in grimsovskih flanc o tem, da ga sedanji trenutek spominja na Nemčijo leta 1933, pa ni niti jasno, ali navija za SA ali SS. SDS zares nagovarja le še radikalizirano srčiko svojega volilnega telesa, kar dokazuje prav nedeljsko glasovanje, ko so jo njeni zmerni volilci pustili na cedilu, Janša pa jih je označil za senilne »starejše«, ki niso razumeli, za kaj pri referendumu gre. Kot zgolj konfliktna, nevedna in zaletava pa stranka seveda ne opravlja funkcije, za katero jo plačujemo tudi tisti, ki je nikoli nismo in nikoli ne bomo volili: to pa je funkcija nadzora pozicije, vladajočih.

In to ni dobra novica niti za pozicijo, še manj za demokracijo. Zaradi tako rekoč homogenega obvladovanja številnih vej oblasti in gospodarskih omrežij se lahko poziciji resno zvrti. Že zdaj je jasno, da se majejo tiste najbolj svete obljube, ki jih je Golob dal pred volitvami: javno zdravstvo propada še hitreje kot prej, minister Bešič Loredan se gre mance z zdravniki, med katerimi se le tu in tam oglasi kakšna plaha ptica, ki pove, da tudi najvišje plače ne bodo odpravile sistemskega kaosa in katastrofalne »digitalizacije«. Tudi pri neprofitnih stanovanjih, ki jih je Golob te dni znova obljubljal, slabo kaže, saj denar ostaja na DUTB, govori pa se o javno-zasebnem partnerstvu – kar se je zmeraj končalo v škodo javnega. Še na hvaležnost civilni družbi, brez katere ne bi bil premier, pospešeno pozablja: DUTB, ki je po naključju tudi lastnica prazne zgradbe, ki je leta samevala, je potem, ko so jo mladi aktivisti očistili in spremenili v spodobno avtonomno cono Plac, že zagrozila uporabnikom s kaznimi in izgonom. Bomo priča še enemu nočnemu oboroženemu napadu na peščico zanesenjakov, kot na Metelkovi in v Rogu, ali pa bodo tokrat po Janševem vzoru (in v posmeh zakonu, ki ga je sprejela ta vlada za odpravo kazni prejšnje vlade) zdaj tudi oni disciplinirali ljudi s finančnim izčrpavanjem? Ne vem, ali ste opazili vzorec: nihče se ne obregne ob omrežja moči, spet se pozablja na ranljive, na bolne, tiste brez strehe, brez družabnih prostorov. Spet. Kot vedno.