Na dolgo in široko bi lahko razpredali o razlogih, zakaj je tako, od previsoke cene in premajhnega dosega do neustrezne infrastrukture, a pod črto lahko zapišemo, da država ni opravila naloge, ki si jo je pred leti zadala. Tako ne preseneča, da smo daleč od visokoletečih načrtov, v skladu s katerimi naj bi po letu 2035 prodajali zgolj nove avtomobile, ki ne oddajajo škodljivih izpustov.

A naštete težave ali bolje izzivi so nekaj, s čimer se dnevno srečujejo tudi v drugih državah Evropske unije, kjer je sicer povprečni delež električnih avtomobilov med novimi dobrih 12 odstotkov, se pravi, da jih prodajo občutno več kot na naših tleh, zmagovalci pa še vedno ostajajo bencinsko gnani avtomobili in hibridi, katerih delež je večji od 60 odstotkov. Tako ne preseneča, da so nekateri proizvajalci nad prodajo električnih vozil v EU začeli obupavati, za to, da vendarle sveti luč na koncu predora, pa skrbi – Norveška. Še več, avgusta je bil delež električnih avtomobilov med vsemi prodanimi v tej državi neverjetnih 94 odstotkov. Ta skandinavska država je tako edina, ki uresničuje cilje, saj so si že za leto 2025 zadali, da bodo prodajali le še brezemisijska vozila. Če bodo trend nadaljevali, bo cilj dejansko dosežen.

Toda kaj počnejo Norvežani tako zelo drugače, da zgodba o prodaji električno gnanih vozil spominja na pravljico? Začetki elektromobilnosti pri njih segajo v osemdeseta leta, ko se je nekaj okoljevarstvenikov s predelano Fiatovo pando vozilo po cestah v okolici Osla in so bili prepričani, da bi morali biti lastniki električnih vozil oproščeni plačila cestnine, zato je namenoma niso plačevali. Avto so jim zasegli in ga dali na dražbo. Za vsega 200 kron so ga odkupili nazaj. Toda to dejanje je bilo odmevno, zato so aktivisti začeli pritiskati na vlado, naj začne spodbujati električno vožnjo. Kampanja je trajala devet let. Norveška je tako oprostitev plačila cestnine za lastnike električnih vozil uvedla leta 1997, dve leti pozneje brezplačno parkiranje na občinskih parkiriščih, elektromobilnost pa so najbolj pospešili občutno nižji davki, ki so električna vozila v primerjavi z bencinsko ali dizelsko gnanimi pocenili.

Seveda si Norveška vse te spodbude lahko privošči, saj dobesedno sedijo na nafti, njihovi prihodki od črnega zlata pa se merijo v trilijonih dolarjev. Pred odkritjem nafte je bila Norveška revna dežela, avtomobili pa so bili luksuzni izdelek, ki je bil visoko obdavčen. S spodbudami so postali cenejši, za nameček so njihovim lastnikom pripadale številne ugodnosti, zato je njihova prodaja naraščala. Ni bilo davka, parkiranje je bilo brezplačno, prav tako cestnine. Seveda si vsi Norvežani ne morejo privoščiti novega električnega avtomobila, zato trg rabljenih še kako cveti. Čeprav se prodajajo odlično, pa v celotni floti še vedno obsegajo le četrtino. A smer je začrtana.