Kljub naporom in mehkim prijemom so se oblasti zavedale, da brez palice ne bo šlo. Slovenija je odlašala in odlašala. Kot vedno je dopuščala veliko več, kot so dopuščali drugod. V Budimpešti, Zagrebu, Berlinu in Rimu takih prizorov že dolgo ni bilo več mogoče videti in takšnih lokalov že zdavnaj ni bilo več. Šušljalo se je, da jih je mogoče najti le še v najbolj skritih in nevarnih predelih Amsterdama. Tam pa že dalj časa nihče ni bil, saj dovoljenja za potovanje v tako oddaljene kraje ni bilo mogoče dobiti. Klub K4 je bil dokončno zaprt. Slovenija se je prilagodila. Tudi zadnja trdnjava degenerirane družbe v Srednji Evropi in na Balkanu je padla. V istih prostorih so načrtovali nov Center za spodbujanje narodnih in družinskih vrednot. Napovedali so, da bodo take ustanove odprli v vsaki četrti in vsaki vasi v državi. Pridni aktivisti bodo tako lahko bedeli nad družbeno moralo. Tako je bilo tudi drugod prek strogo varovane nacionalne meje.