Točno pred tremi leti sem spisal kolumno Temne duše svetlih obrazov, zdaj pa razmere narekujejo nadaljevanje. Naj na kratko povzamem vsebino prvega zapisa. Tudi takrat je šlo za Pohod za življenje, ki so ga spremljale besede, da »v Sloveniji nerojeni otroci nimajo pravice do življenja, razen če se njihova mama odloči, da jo imajo.« Udeleženka pohoda Alenka Jeraj je povedala, da trenutno ni parlamentarne večine za sprejem zakonov za večje spoštovanje življenja.
Takrat sem zapisal, da bi bilo nesmiselno trditi, da s pravico ženske do odločanja o svojem telesu ni prizadet tudi interes še nerojenega otroka. Obstaja pa tudi konflikt, ki je nerešljiv drugače, kot da ima pravica ženske prednost pred interesom moškega, ki bi želel, da ženska obdrži njunega otroka. Vendar vsaka drugačna rešitev pomeni prisilno stanje, kjer bi žensko nadzirali od začetka do konca nosečnosti.
Leporečje o tem, kako je družba pripravljena poskrbeti tudi za otroke, ki jih matere ne želijo obdržati, prezira trpljenje nosečih žensk, ki nočejo otrok iz povsem razumljivih razlogov. Le nekaj številk. Od osemdeset do sto tisoč posilstev na leto v ZDA, 48.000 leta 2017 v Angliji, 15.000 v Franciji in 8000 v Nemčiji.
Zdaj pa v današnje dni.
Dva pohoda sta se odvila. Prvega sem spremljal le v medijih, na drugega pa sem se odpravil prav z namenom, da začutim utrip dogajanja, preden se lotim pisanja. Naslonil sem se na betonske stebričke Tromostovja in prisluhnil. Že po nekaj trenutkih sta dve gospe poleg mene ugotovili, kdo sem, in prva je rekla, da jaz pa nisem za Janšo, ki je najbolj sposoben in najboljši politik. Priznal sem, da res ne, čeprav vem, da je izjemno sposoben. Veste, je nadaljevala, v naših krajih vas prav nič ne marajo, gospod Petrovec. Skrušeno sem prikimal, da to dobro vem in da me mnogi še marsikje drugje tudi ne. Potem pa sem se začel zapletati v past, o kateri tako rad pišem in predavam drugim, kako se ji izogniti, sam pa sem še vedno lahek plen. Damama v najlepših letih, to je malce starejših od mene, sem postregel z nekaj neizpodbitnimi argumenti. A je sledil le ogorčen pogled, kako lahko kaj takega govorim. Iz žepa sem potegnil poslednji adut. Rekel sem, da Janša celo v družbi najbolj konservativne politične druščine, razpravljajoče o demografiji, ni rekel ničesar proti splavu. Namesto komentarja je vzrojila druga dama, da če sploh vem, kaj se dogaja pri splavu. Spet sem priznal, da nisem zdravnik in nimam te izkušnje v nobeni obliki ter sem tudi sam srečni oče treh otrok. Ogorčenje z njune strani ni bilo nič manjše kljub moji iskrenosti in uvidel sem, seveda prepozno, da je edina strategija pri srečanju s fanatizmom strateški umik. Zaželel sem jima zdravja in se izgubil nekje med balončki in srečnimi družinami. Videl pa sem, da v zraku poleg Vsemogočnega lebdi še Janša.
Zdaj pa o zastavicah, ki so še huje razburkale politično prizorišče. V prvem delu njenega odziva popolnoma razumem predsednico države. Če je zasaditev zastavic nasilje, je tudi puljenje dejanje, ki ga v funkciji predsednice ne more odobravati, ker je prvi korak h konfliktu na dejanski in ne zgolj besedni ravni. S tako držo bi legitimirala podobna dejanja nasprotne strani. Od puljenja do zažiga zastav in pretepa je le korak. Poleg tega ne gre za boj za pravico, ki si jo je treba šele izboriti. V resnici gre za zelo obroben pojav, ki ga Cerkev skuša uveljaviti kot pravilo, a ni najmanjše možnosti za kaj takega. Primc, duša Gibanja za otroke in družino, ki po lastnih besedah računa pred volitvami na stotisoče glasov, potem pa se sploh ne upa pokazati, je glasen, a osamljen pojav. Še najbolje bi ga bilo prezreti ali kvečjemu ironizirati.
Za drugi del njenega odziva, ko je odslovila mlado aktivistko, pa sem prepričan, da bi bilo bolje, če bi se z vso ekipo znala pogovoriti in jo obdržala. Ta mladina ob njej je dragocena. Morda bi bilo dobro, če bi pojasnila razliko med sabo kot državljanko in Natašo Pirc Musar kot predsednico. Če intimno kot državljanka sprejema tudi transparent bork za pravico do splava »Moja p…., moje telo«, tega kot predsednica ne more izreči. In še marsičesa ne. Verjamem, da bi mladi razumeli.
Nekoliko nenavadna pa se mi zdi pohvala premierja Goloba za mladostni pogum. Videti je, da gre bolj za kritiko predsednice kot za hvalo mladih. Ko bi res kaj dal nanje, ne bi tako vztrajno ignoriral vseh opozoril, ki jih prav od njih dobiva za dosti hujše stvari. Naj omenim le pisanje Petra Petrovčiča v Mladini, v katerem razgalja povezavo MNZ in državnega odvetništva. Slednje je uporabilo Poklukarjevo razlago, da pri ravnanju policije z državljanom, ki zahteva odškodnino, ni bilo nič narobe, čeprav so evidentno kršitev pravic ugotovila sodišča in celo policijsko poročilo o lastnem nadzoru, spisano seveda še pod ministrico Bobnarjevo. S politično všečno pohvalo mladim se Golob ne more razbremeniti očitka, da se je odrekel varovanju človekovih pravic, na kar je bil opozorjen že zelo kmalu tudi na strateškem svetu proti sovražnemu govoru. Tam, in ne le tam, je bilo že pred pol leta jasno povedano, da se za korektnim govorom vlade skrivajo zelo sovražna dejanja. Potrjujejo se tako rekoč vsak dan.
