Naj takoj povem, da sem naslov oblikoval po intervjuju z Matevžem Lenarčičem v Nedelu in njegovih besedah. V nekem preteklem prispevku sem pisal o šolstvu in rekel, da se je treba povzpeti na goro, da imaš pod seboj vso pokrajino in dober razgled. Šele potem je smiselno pisati o težavah, ki jih dotlej spremljaš zgolj s pogledom iz doline. Lenarčič je šel dovolj visoko, da je videl ves svet, ne le enkrat. Ve, o čem govori in piše.

Pa naj za uvod prispevam utrinek iz zgodovine, verjamem, da z univerzalno veljavnim sporočilom. Na žalost.

Wernher von Braun je najbrž enako znan po obeh svojih prispevkih k razvoju znanosti. Pri prvem je šlo za uničevanje ljudi, pri drugem pa za rojstvo vesoljske tehnologije. Med drugo svetovno vojno je razvijal orožje, znano kot V-2 ali »Vergeltungswaffe 2« (orožje za maščevanje), s katerim je nemška vojska sejala smrt, zlasti z bombardiranjem Anglije. Samo to orožje je povzročilo okoli 9000 smrti. Von Braun je kasneje obžaloval to dejstvo, a ga je pripisal svoji dolžnosti, da domovini pomaga k zmagi kot zaveden državljan. Proti koncu vojne, ko so se Nemčiji bližali z ene strani Rusi, z druge pa Američani, se je med osvoboditelji razvila prava tekma, kdo bo prej prišel do von Brauna. Sam je imel močan interes, da najde Američane, ali pač oni njega, prej, kot pade v roke Rusom. Tako se je tudi razpletlo. A bi se slepili, če bi mislili, da je šlo za lov na nacistične zločince in njihovo predajo sodišču. Von Braun je bil predragocen za nürnberški proces. Pred njim je bila sijajna bodočnost, ameriške sanje. Ustvaril je vesoljski program, zaradi česar je bil deležen najvišjih časti in odlikovanj. Zločinska preteklost esesovca je bila izbrisana. Ostaja pa vprašanje, na katero nimam odgovora. Bi mu Američani prav tako vse oprostili, če bi njegove rakete tolkle po njih?

In smo pri pohlepu, ki ima različne oblike. Morilec ima kakšen poseben talent, zaradi katerega mu je oproščeno, kar je zagrešil. Njegov prispevek k prestižu, bogastvu, premoči v orožju nad nasprotnikom ali čemu podobnemu zasenči vse moralne pomisleke.

Pa se spustimo z vesoljskih višin na bolj pritlehne dimenzije v vseh pomenih besede. Ker je ilustracij pohlepa preveč celo za vse leto kolumn, naj spomnim le na nekatere domače, pri katerih podrobnejšo analizo prepuščam bralcem.

Kadar koli se pri nas začno razprave o dvigu minimalne plače, najpremožnejši podjetniki, ki jih podpreta domača in ameriška gospodarska zbornica, kličejo na pomoč in opozarjajo na pogubnost takega ukrepa. Nekateri ekonomisti postanejo priložnostni kriminologi in svarijo pred povečano premoženjsko kriminaliteto mladih, če se zviša minimalna plača delavcev. Drugi ugotavljajo, da se je večina volilcev (na žalost) odločila za podjetnikom nasprotno opcijo. Opozorilom se pridružujejo bankirji, katerih predstavnik kritično opozarja na »davčne spremembe, ki prejemke najbolje plačanih slovenskih talentov realno znižujejo za 25 odstotkov, kar je lahko volilcem všečno, je pa dolgoročno samouničujoče«.

Naj bom konkreten pri trditvi zadnjega eksperta. V letu 2021 je, gotovo na račun svojega talenta, dobival v povprečju dobrih 20.000 evrov neto mesečne plače. Kakšno samouničenje bi mu grozilo, če bi jih dobival samo 15.000? Najbrž podobno kot večini uspešnih podjetnikov. Ena verodostojnih nevladnih organizacij, Oxfam, je v raziskavi z naslovom Preživetje najbogatejših postregla s podatkom, da se premoženje milijarderjev povečuje za 2,7 milijarde dolarjev na dan. Z njihovo petodstotno obdavčitvijo bi dve milijardi ljudi rešili revščine.

Ker je na bogatenje dobro pomisliti že dovolj zgodaj, ne preseneča zapis Janija Kovačiča. Po informativnem dnevu za njegove dijake so mu ti povedali, kako je bilo to slišati na medicini. Zdravnikov položaj je na družbeni lestvici med najvišjimi in še finančno se splača, je odmevalo med mladimi kandidati za najbolj človekoljuben poklic.

Podobno se splača poslovati s študentsko organizacijo, ki letno plačuje po 50.000 evrov odvetniški pisarni, med drugim za pregon drugače mislečih študentov. Podatke o tem skrivajo do zadnje možnosti.

In če gremo malo bolj k vrhovom, koga srečamo med vodilnimi po pohlepu? Nič več in nič manj kot evropske parlamentarce. Predsednica parlamenta šele po izbruhu domnevno glavnega škandala prijavi, seveda prepozno, kar 125 daril, ki jih je prejela, in pet sponzoriranih potovanj. Med mnogimi drugimi tudi naš poslanec ni prijavil podobnega potovanja.

Naj za zdaj zaključim z besedami enega naših najbolj prepoznavnih podjetnikov, ki je pozval, da v našo družbo vrnemo vrednoto dela. Kakor koli je že razumeti to izjavo, je dejstvo, da so stotisoči upokojencev to že dokazali. Od teh jih 80.000 živi pod pragom revščine. Seveda ne znam izračunati, koliko obdavčenja naših milijonarjev bi pomagalo, da bi po zgledu Oxfamovega priporočila rešili del revščine pri nas. Občasno se sicer slišijo besede najpremožnejših o pomenu socialne države. A ostajajo zgolj na deklarativni ravni.

O vrednoti pohlepa pa med podjetniki ni slišati česa kritičnega. Pravzaprav ničesar, saj take reči pa menda ja ne gojijo.